Gost je napisal/-a:Lepo napisano ampak stvari se ne bodo premaknile nikamor ,to se dogaja po celem svetu in tudi pri nas tega ne bodo ustavili ,enakopravnost pa v nekem smislu nasilje še spodbuja.

S citiranim mnenjem se ne strinjam, saj gre za mnenje, ki ne odpira nobenega konstruktivnega razmisleka, kaj se da narediti, da se stanje izboljša. Kljub temu, da stvari ne delujejo najbolje in niso rožnate, se jih da vedno premakniti (tako na slabše, kot na boljše). In smiselno je razpravljati kako jih spremeniti na boljše. Predvsem zaradi žrtev, ki so deležne nasilja, pa tudi zaradi nas samih, da (četudi z res minimalnimi) koraki soutvarjamo boljšo skupnost in družbo.

Moje mnenje oz. odgovori na zastavljena vprašanja pa so spodaj:

1. Nasilje nad ženskami ni zgolj fizično, je tudi psihično, spolno in ekonomsko. Ali in kako to nasilje zaznavate in kako problematično se vam zdi?

Slišal sem nekaj težkih zgodb predvsem iz področja trgovine z ljudmi in pa žensk imigrantk, ki so prišle živet v Slovenijo. Večkrat preprosto ne moreš verjeti, da se takšne zgodbe, kot so preprodaja mladih deklic v spolno suženjstvo, sploh lahko dogajajo. Veliko pa imamo tudi zgodb, ki se tičejo "domačega praga". Prva nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih (november 2010) je pokazala, da ženske najpogosteje doživljajo psihično nasilje (49,3 %), potem fizično (23 %), premoženjsko (14,1 %), omejevanje gibanja (13,9 %) in spolno nasilje (6,5 %) - vir: http://www.rtvslo.si/slovenija/vsaka-dr ... ini/244487

Vsako nasilje je problematično, še posebej takšno, ki škoduje posamezniku in onemogoča (celo ogroža) njegov normalni način življenja. Še bolj je problematično, če nasilju sledi krog reakcij, ki gredo potem vedno globlje. Eno nasilje rodi drugo, začetna bolečina vodi v naslednjo. Zato je nasilje potrebno nekje prerezati in ga ustaviti. Povzročiteljem in žrtvam pa poskušati pokazati novo pot, tako razmišljanja, kot vsakodnevnega delovanja.

2. Špansko predsedstvo se na poti k izkoreninjenju nasilja, pogojenega s spolom, zavzema za ustanovitev evropskega observatorija za skupno diagnostificiranje problema in pa sprejetje evropskega naloga za zaščito žrtev nasilja. Ta bi, če bi postal zakon, ščitil žrtve nasilja tudi preko meja. Pobudo je, skupaj s Španijo, podpisalo 12 držav, Slovenije ni med njimi. (!) Kakšni pa so vaši konkretni predlogi za učinkovitejše delovanje na evropski ravni?

EU se lahko učinkovitejšega delovanja loti na 2 načina: Prvi je politični in zakonodajni - da sprejme direktivo ali zakon, ki zakonsko omejuje, nadzira in preprečuje nasilje nad ženskami. Tukajšnji izziv je seveda pravno definirati kaj nasilje je, kako ga meriti in kako ga potem pravno obravnavati (do kam sežejo pristojnosti države).
Zato je verjetno boljši drug način, ki bi pomenil direktno podporo civilni družbi in lokalnim skupnostim (tudi posameznikom), ki se ukvarjajo s področjem preprečevanja nasilja nad ženskami. To bi konkretno pomenilo večjo finančno podporo nevladnim organizacijam, ki delajo na tem področju, ustanavljanje dodatnih svetovalnih centrov, storitev, varnih hiš. Gre za "od spodaj navzgor" pristop, ki je v psihološko težjih situacijah veliko primernejši od institucionalnih usmeritev. Ko je človek prizadet in ranjen potrebuje pomoč, ki jo verjetno lažje sprejme na osebni (prijateljski, zaupni) ravni (medsebojna ljudska pomoč), kot pa na ravni institucij.

Dodaten predlog bi bil tudi spodbujanje medijev, da se o refleksiji nasilja in načinov, kako lahko državljani pomagamo pri njegovem preprečevanju, več poroča, piše in predvaja. Na tak način bi razmišljanje, kako reševati in preprečevati nasilje lažje prišlo v zavest ljudi.

3. Kakšna je po vašem mnenju vloga moških in žensk pri vzpostavljanju ničelne tolerance nasilja nad ženskami?

Za konstruktivne odnose je potrebno samospoštovanje in samozaupanje, ki vodi do tega, da se nasilju postavi odločne meje, ko do njega pride. Te meje bi morali postavljati mi vsi, ne samo ranljive skupine (v primeru te debate ženske). To v praksi pomeni, da si dovolj močen, da greš od nasilja stran, ko se ti dogaja oz. da na njega glasno opozoriš, ko ga opaziš v svoji bližini. Se pravi, da je človek sposoben jasno in glasno povedati, ko neke stvari niso zdravo razumske normalne. To pomeni, da si sposoben javno (pred prijatelji, družino in tudi tujci) povedati, da nasilje ni OK, saj gre za kršenje osnovnih človekovih pravic. Na to opozoriti pristojne institucije ali organizacije, ki nudijo pomoč v takšnih primerih.

4. Kaj lahko kot poslanka v imenu slovenskih državljank in državljanov prenesem poslancem v Evropskem parlamentu?

Pokaže in predstavi dobre prakse in projekte, ki v Sloveniji delujejo na tem področju (predvsem nevladne organizacije). Kolegom lahko prenese tudi dobro prakso tega internetnega posveta / foruma in jih spodbudi, da tudi v njihovih državah in projektih poskušajo uporabljati spletno tehnologijo za zbiranjem mnenj državljanov o pomembnih (a večkrat zamolčanih, prikriti) temah. Prav tako bi vsem poslancem predlagal, da osebno obiščejo organizacije, ki se ukvarjajo s preprečevanjem nasilja nad ženskami, da lahko tudi od njih slišijo konkretne podatke, izzive, izkušnje. Na tak način bodo tudi sami bolje poznali področje (bolj izkustveno) in bodo njegovo pomembnost lažje širili tudi naprej.

Simon, vnaprej se opravičujem ker ne bom upoštevala formata ;-)

Meni osebno se zdi obravnavati nasilje nad ženskami ločeno od ostalih vrst nasilja, kot da bi vzeli aspirin ko nas boli glava. Ne dvomim, da bo do določene mere in za določen čas pomagal, ampak, če želimo odstraniti glavobol dolgoročno se moramo začeti ukvarjati s tem od kod se je le ta sploh vzel.

Ko se pogovarjam z mladimi v Sloveniji jih je več kot 80% na primer še vedno mnenja da je čisto normalno, da daš otroku eno po riti, če te ne uboga. In če je torej sprejemljivo da kaznuješ otroka, ki se absolutno ne more braniti, zakaj bi bilo potem kaj narobe s tem da »malo discipliniraš« svojo partnerko, prijateljico, poslovno kolegico…? Jaz osebno sem človek, ki v nobenem primeru ne podpira nasilja, pa vendar se mi zdi, da če podpiramo eno vrsto nasilja se ne bomo mogli izogniti drugi.

Tako da, vzporedno z debato o nasilju nad ženskami se mi zdi smiselno odpret debate o tem:
- zakaj še vedno vsak dan po TV gledamo vojne ter pobijanje in ne storimo nič v zvezi z njimi
- zakaj še vedno vsak dan po TV gledamo ljudi ki umirajo zaradi lakote in ne storimo nič v zvezi s tem
- zakaj vsi vemo, da so živali, ki jih vsak dan kupimo v trgovini celo življenje trpele in ne storimo nič v zvezi s tem?
- podatki Amnesty International o izvedenih smrtnih kaznih po svetu v letu 2009 kažejo, da je bilo v 18 državah usmrčenih najmanj 714 ljudi, medtem ko je bila najmanj 2001 oseba v 56 državah obsojena na smrt. To ne vključuje na tisoče usmrtitev, ki so bile najverjetneje izvršene na Kitajskem, kjer informacije o smrtni kazni ostajajo državna skrivnost.http://www.amnesty.si/sl/node/2443. cel svet to gleda in ne stori nič v zvezi s tem.

V primerjavi z vsemi zgoraj naštetimi vprašanji se mi zdi obravnavati nasilje nad ženskami skoraj patetično. Lahko sicer argumentiramo dejstvo, da se te stvari nas ne tičejo, ker se »večinoma« (razen mučenja živali in občasnih umorov, ki se večinoma itak dogaja ljudem, ki jih ne poznamo) ne dogajajo v Sloveniji... Ampak dejstvo je, da bolj nas bombardirajo s podatki, bolj postajamo imuni. Otroci na primer skoraj vsi igrajo računalniške igrice (no, ne samo otroci ) in v enem popoldnevu pobijejo 1000 ljudi (v igrici). In to je sprejemljivo. Gledajo kako se ga napijejo starši, in to je sprejemljivo. Gledajo kako se starši prepirajo, in to je sprejemljivo. Gledajo poročila, ki so skoraj izključno poročanje o prevarah, katastrofah in pobijanju, in to je sprejemljivo. Kako si naj otrok potem ustvari merila o tem kako funkcionirati v realnem svetu? Zakej je nasilje sprejemljivo za določene ljudi za njih pa ne?

Moj konkreten predlog je torej, da se reče ne vsem vrstam nasilja (ne glede na to kakšne ekonomske dobičke in koliko zadovoljstva posameznikom prinaša) in se podpre integriteto.
Ne vem koliko vas je soočenih s primeri kot so naslednji.

- zaradi produktov Nestle v Aziji vsako leto umre več kot 1,5 milijonov otrok pa jo še vedno s svojimi nakupi podpiramo tudi v Sloveniji http://www.stopnestle.com/

- Peta http://www.peta.org ima na svoji spletni strani objavljenih stotine videov o tem kakšno življenje živijo naše živali preden jih pojemo, pa jih še vedno veselo papcamo ker so pa vendar tako dobre.

- Rak črevesja je drugi na lestvici umrljivosti v Avstraliji pa večina splošnih zdravnikov še ni slišala za »leaky gut syndrom« ki je prva faza raka na črevesju. Zakaj? Ker »leaky gut syndrom« povzroča avtoimune bolezni kot so multipla skleroza, astma, luskavica, sindrom kronične utrujenosti, … za katere nam potem prodajo na tone tablet, ki pospešijo raka, zato da nam na koncu lahko prodajo še kemoterapijo.

- Da je kemoterapija eden izmed najbolj dobičkonosnih biznisov današnjega časa. Pred leti je bil na internetu video glavnega direktorja ameriških laboratorijev v katerih »skušajo najti« zdravilo za raka. Njegova izjava je bila, da odstopa iz mesta glavnega direktorja zato, ker bi zaposleni na inštitutu od groze poskakali skozi okna, če bi jim slučajno uspelo najti zdravilo in bi to prišlo v javnost. Samo pomislite koliko ljudi, ki so po težkih mukah zaradi kemoterapije na koncu umrli poznate in koliko jih je bilo rešeni za več kot 10 let? Pa še vedno vse to gledamo, pa še vedno nihče nič ne naredi v zvezi s tem.

- Da je bilo veliko tako zvanih E-jev ki jih vsak dan uživamo v svoji hrani razvitih kot živčni strupi za vojaške potrebe. CNN tudi poroča o nedavnih ugotovitvah ki kažejo, da že zelo majhne količine številnih pesticidov povzročajo agresijo, bolezni ščitnice in hormonske motnje, ki nadalje povzročajo razdražljivost, preobčutljivost na kemikalije http://articles.cnn.com/1999-08-09/natu ... =PM:NATURE

- Fluorove spojine ki jih v številnih državah dodajajo pitni vodi, so dejansko odpadne surovine, ki nastanejo pri proizvodnji aluminija, atomskih bomb, umetnih gnojil… in jih je potrebno (v primeru ko jih ne dodajo vodam seveda) odlagati kot izredno nevarne odpadke (kar pa seveda stane)…

Nasilje v družbi je torej sprejemljivo praktično na vseh višjih nivojih. Velike korporacije jih upravičujejo z dobički, politiki jih sploh ne upravičujejo več, zdravnikom in farmacevtom pa jih pravzaprav nikoli v resnici ni bilo potrebno.

Ko pride do posameznika, pa skušamo to nasilje zajeziti, brez da bi sploh pogledali od kod prihaja in kako globoke so njegove korenine.

Ampak, če se vseeno za tale prispevek skoncentriram samo na nasilje nad ženskami. Po mojem mnenju bi se moral problem začasno reševati na dveh nivojih.

- Prva skupina so moški in ženske, ki prepoznajo da imajo problem in so se pripravljeni z njim soočit. Po mojem mnenju je v tem primeru najbolj učinkovit sistem kot ga imajo AA (anonimni alkoholiki), kjer si mora človek najprej priznati, da sploh ima problem in prepoznati, da je rešitev v njegovi osebni preobrazbi. Če namreč tega ne prizna, mu nihče ne more pomagati, pa naj si to še kako želi.

- Druga skupina so pa moški in ženske, ki ne priznajo da je to njihov problem. V tem primeru, je pa po moje najboljše lajšati bolečine kadar nastopi nasilje. Ko rečem lajšati bolečine mislim na obeh straneh. Verjamem namreč, da je tudi nasilen moški po pretepu potreben pomoči. Nihče namreč ne more prizadejati bolečine, brez da bi tudi sam na določenem nivoju bil prizadet.

Seveda bi bilo potrebno tudi na družbenem nivoju zagotoviti določeno ozaveščenost o tem kako ravnati v primeru, da smo kot opazovalci priča nasilju v družini (po moje je vsak, ki živi v bloku ali strnjenem naselju že bil kdaj priča nasilju). Če pokličeš policijo povzročiš spet nasilje (tokrat pač policija proti nasilnežu) in zagotoviš, da bo moški še bolj jezen in bo naslednjič ženska še bolj »fasala«. Lahko pokličemo še koga drugega? Mogoče koga ki je dejansko usposobljen da se sooči z nasiljem na večih nivojih, ne samo fizičnem? Po pravici povedano, ne vem, bi me pa definitivno zanimalo. Lepo bi blo če bi lahko imeli telefonsko številko, ki jo lahko ljudje pokličejo 24 ur na dan v primeru če so priča nasilju, in je dovolj enostavna da si jo lahko vsak zapomni.

Vesna

[color=#FF00FF]»NASILJE NAD ŽENSKAMIM –
DO KDAJ ŠE?«
Na vprašanja zaznavanja fizičnega, spolnega psihičnega in ekonomskega nasilja nad ženskami:

Menim, da je to vprašanje enostransko in nerealno!
Nasilja resnično na žalost obstojijo in to ne tako nepomembna in poredka, katere pa se ne bi mogla pripisati samo moškim pa tudi ne samo ženskam, saj ta največkrat ne izhajajo iz razlikovanja med spoloma temveč predvsem iznad moči, katera izhaja iz položaja posameznika, ali pa celo iz obupa posameznikov, ki so zapadli v ne izhodne situacije, iz česar lahko nastanejo le najhujša nasilja v obupu, ki jih tak človek lahko izvede!

Drži pa, da so v prejšnjih stoletjih, ko je takratni čas bil bolj fizični čas, ko je bila odgovornost za preživetje družine naložena samo moškemu spolu, je bilo vso takrat ročno delo z družino in s tem tudi vso ročno delo: čiščenja pranja, ribanja, likanja, krpanja, kuhanja, vzgojo otrok urejanje povrtnin, njiv in še mnogo drugega naloženo le ženi kot žensko delo in ko se to delo ni toliko cenilo kot moško, ki je bilo zadolženo bolj za denarni zaslužek !Takratni časi so bili tudi časi fizičnega izčrpavanja, ko moškemu zaradi slabše fizične sposobnosti ni uspevalo toliko zaslužiti, da bi v družini normalno živeli, je prihajalo do medsebojnih obtožb, od kjer pa tudi do nasilja, kar se tudi danes dogaja, vendar je takrat bila žena fizično skrajno izkoriščena, saj takrat ni bilo gospodinjskih strojev kot danes, ko razni stroji danes večina ženskih del sami opravijo, se zato današnje žensko delo ne more nikakor primerjati z ženskem delom iz prejšnjega stoletja, saj niti ne vedo kaj je vsakodnevno žensko fizično delo!
Z ozirom na to, da je zaradi tehnične zaostalosti takratni čas bil predvsem odvisen od fizične moči posameznika, je količina dela bila odvisna od količine fizične moči in ne pa znanja ter tehnologije kot je to danes, je vsakdo ki je bil fizično močnejši, je bil tudi vrednejši in toliko bolj spoštljiv od ostalih, so zato ženske s tem padle za eno stopnjo nižje in od tu izhaja kompleks manjvrednosti žensk, vendar so ženske kot matere in nežnejši spol bile posvečene z tako že znano » Žensko prednostjo«, ki je delovala kot neka kompenzacija za sicer slabotne in manj vredne delavke.
Sedaj ko je razvoj tehnologije, ki so jo seveda moški razvili tudi za ženske, je sodobna tehnologija izdelala vsemogoče strojne naprave za dom in pomoč ženski, se ženska počuti nekako manj vredna in bi rade nekako na silo, s pomočjo pravne diktature vsilile enako vrednost tudi za preteklost, kakor da fizičnih in s tem vrednostnih razlik med spoloma nikoli ni bilo!?

Na vprašanje, kje v sedanjem času še nastajajo med spoloma razlike, je to opaziti le pri zaposlitvi v podjetjih, kjer zakon: Varnost pri delu, ščiti žensko kot delavko in s tem omejuje izenačevanje fizičnih del za ženske, kar delodajalec iz ekonomskega vidika, uvršča žensko toliko manj koristno od moškega, kolikor večje so omejitve del po tem zakonu, ko je tudi statistično ženska zaradi bolniške ali drugo več odsotna od moških!

Sam pojem ENAKOST v naravi ne obstoji (Biotronika nova veda),odkriti so naravni zakoni, ki v naravi negirajo pojem enakosti ne glede na spol barvo politiko ali človeka, ki sta si lahko videno zelo podobna, sta pa zato karakterno v samem nasprotju, ali pa obratno, kar je po novo odkritih zakonitosti ugodno in harmonično/privlačno, je s tem in na tej osnovi zgrajeno življenje, ker po teh zakonitosti se medsebojne razlike privlačijo in je takšno življenje lepše ter ugodnejše, ko medtem enakost pomeni tekmovalnost, ki se lahko konča z nasiljem ali celo vojno, kjer so pa zopet moški največje žrtve, kot nas to tudi zgodovina uči!

Moški nikoli niso zavidali sposobnim ženskam (Marija Terezija, Terčeljeva, Marija Curiejeva pa tudi današnji odlični športnici Mazejeva in Majdičeva pa tudi mnogo- nešteto drugih - vsak moški jim dvigne kapo, so pa tudi takšne ženske, ki niso sposobne uspeha pa za ta svoj neuspeh pripisujejo le neenakopravnosti med spoloma, kar pa je nevzdržno, ker prava niso pisana ločeno po spolih, saj smo pred zakonom, tako je tudi zapisano, vsi enakopravni, zato je o tem ustvarjati tolikšne javne probleme neproduktivno, ko ima človeštvo v tem obdobju veliko večje probleme z reševanjem lačnih in brezposelnih na milijone ljudi in tudi narava nam več ne prizanaša, ker je v svetu že preveč negativnega, preveč negativnih misli in s tem tudi preveč negativne energije v atmosferi, se zato tvorijo večji in tudi pogostejši negativni atmosferski levi vrtinci, ki ustvarjajo razne: Hurikan, Tornade, Hurikane, Katrine itd. Zadnje čase še to ni dovolj, odpirajo se izbruhi vulkanov z ogromno pepela, kar povzroča letalsko finančno katastrofo, se dogajajo še gospodarske, finančne katastrofe in to v razvitem evropskem sistemu ter verjetno to še ni vse!

Menim da imajo ženske ravno sedaj priložnost, da se dokažejo s svojo sposobnostjo, pametjo in modrostjo pa tudi z dejanji in bomo takšne ženske moški še bolj cenili ter spoštovali, čeprav imajo ženske že dolgo časa dobro znano: » žensko prednost« naj jo imajo še naprej posebej če se v dobrem in koristnem izkažejo in samo eno si lahko zapomnimo, da vse ženske niso enako sposobne, ko enako velja tudi za moške, zato menim da ni primerno ljudi deliti na ženske in moške, temveč raje na sposobne in nesposobne ne glede na barvo, raso politiko spol ali kaj drugega!
Zato se vsi brez razlikovanj, raje spopadajmo z reševanjem številnih problemov, da bomo končno zopet na »zeleni veji«, kot je nam to uspelo po drugi svetovni vojni z udarniški deli ob pičli hrani!

Vsem se lepo zahvaljujem za razumevanje, mojega drugačnega razmišljanja!
Želim vam vsem tudi veliko več delovnega uspeha ter osebnega zadovoljstva v nadaljnjih podvigih, ki naj bodo vsem človeštvu v korist!

Želi vaš: Kajster (Konrad Ajster[/color]

ja res je, nasilja nad ženskami je vse več in treba je na vsakem koraku osveščati žrtve, da morejo in smejo nasilje ustaviti
predlagam in sem tudi pripravljena kaj storiti, ker pri nas na dolenjskem je toliko v alkohol in odvisnosti zavitega nasilja, da ga je težko že prepoznati, nikar pa znati ustaviti, ustrezno sanirati in znati naprej živeti