Alternativa je primerna samo pri človeku, kateri jo pozna in jo zmore vrednotiti napram klasičnemu pristopu zdravljenja. Človek, ki preizkusi in spozna vse klasične možnosti, katere mu ne pomagajo, se upravičeno zateče k alternativnemu razmišljanju o možnostih. V kolikor in če to spozna, seveda predtem sprejme, mu to lahko koristi.

Potrditev izkušnje ne potrebujemo, saj so prisotne med nami.

Pri 33 letih sem zbolela za visoko malignim Ne-Hodgkinovim limfomom. Moje zdravljenje je bilo sestavljeno iz 6 ciklusov kemoterapij z biološkim zdravilom in 18 obsevanj predela, kjer je bil limfom.

Od vsega začetka sem najbolj zaupala moji onkologinji, mag. Tanji južnič Šetina, dr.med., ki mi je potrpežljivo razložila, kako me bodo zdravili, s kakšnimi zdravili in kaj pričakuje od zdravljenja. Bila je zelo korektna. Ni mi obljubljala ozdravitve, me je pa znala motivirati, da sem se borila in verjela v uspeh.
Dodatne informacije o bolezni in zdravljenju sem iskala tudi na spletu, celo pisala sem v eno od tujih univerzitetnih klinik, kjer zdravijo limfome in dobila informacije, da me doma, na Onkološkem inštitiutu, zdravijo povsem sodobno. Imela sem veliko srečo, da sem bila takrat deležna tudi biološkega zdravila.
Veliko informacij in napotkov sem v času zdravljenja na OI dobila tudi od medicinskega osebja in drugih strokovnjakov. O pravilni prehrani onkološkega bolnika mi je veliko povedala in vse razložila mag. Nada Kozjek rotovnik, dr.med., posvetovala sem se tudi s psihologinjo, ki se ukvarja z onkološkimi bolniki in njihovimi svojci.... Menim, da sem bila v času zdravljenja res dobro informirana. Je pa res, da je to zelo odvisno od vsakega posameznika. Jaz sem samoiniciativno iskala informacije, se zanimala, komunicirala z zdravniki, sestrami, itd. In kar se mi zdi tudi pomembno - aktivno sem sodelovala pri zdravljenju!
Dogaja pa se, da nekateri bolniki dejansko živijo v svojem svetu, se ne zanimajo za svojo bolezen, komaj vedo, katero obliko raka imajo, o stadiju ne vedo ničesar. Nekateri želijo na tak način zanikati bolezen, oziroma jo odstraniti stran od sebe, drugi pa resnično ne vedo, kaj se dogaja z njimi.

Mislim, da se v današnjem času precej več govori o raku, kot se je še dve leti nazaj. Škoda, ker je ozaveščanje skoncentrirano ravno na teden boja proti raku. Takrat so vsi časopisi in oddaje polne informacij o raku. Potem pa spet celo leto bolj ali manj zatišje. Tu vidim veliko vlogo društev in združenj. zato sem tudi sama aktivno vključena v SLOVENSKO ZDRUŽENJE BOLNIKOV Z LIMFOMOM IN LEVKEMIJO, L&L, v okviru katerega poskušam po sovjih močeh ozaveščati javnost in pomagati bolnikom, ki se srečujejo na poti, ki sem jo sama prehodila.

Mislim, da bi morali narediti veliko več na informiranju javnosti o pomenu zdravega načina življenja, o presejalnih testih, ki so na voljo, o znakih posameznih oblik raka, o tem, da rak ni le bolezen starejših ljudi, ampak, da za rakom zbolijo tudi otroci, mladostniki in tisti okoli 30-ih in da tudi teh ni malo. In še in še.

Moj pogled na alternativo:
Ko sem zbolela, so se okoli mene začele nabirati razno razne ponudbe čudežnih zdravilcev, čudežnih naravnih in zeloooooooo dragih zdravil... Sledila sem svojemu notranjemu glasu in se odločila za uradno medicino. Poskusila sem Noni sok in Endovital sirup, vendar sem po nekaj mesecih zadevo opustila.
Odkar sem zbolela, sem slišala za precej žalostnih zgodb o zdravilcih in njihovih terapijah. Tudi o negativnih in izredno škodljivih učinkih posta na bolnika z rakom..... Menim, da je ptrebno pri vsem skupaj obdržati razum in poleg uradne medicine morda dodati tudi kaj od alternativnih metod, vendar te predvsem za lajšanje stranskih učinkov konvencionalnih terapij in kar je tudi pomembno - za bi moral vedeti tudi lečeči onkolog. Moje mnenje je posledica tega, da v zadnjih treh letih, odkar sem zelo kativna na onko področju (moderiram tudi spletna foruma Kako živeti z rakom in Limfom), še nisem spoznala bolnika z rakom, ki bi se pozdravil s katero od alternativnih terpaij in ob tem pustil uradno medicino. Ogromno pa poznam takšnih, ki so se zdravili z najbolj močnimi ketmoterapijami, se uspešno borili s stranskimi učinki in so danes zdravi in se jim (nam) nikjer ne pozna, da bi bili kdaj tako hudo bolni. Nekaj pa poznam tudi takšnih, ki so ogromno denarja porabili za različne zdravilce in razno razne pripravke pa jim ni nič pomagalo.

Lp, Kristina

Mislim, da so po operaciji bolniki preveč prepuščeni samim sebi. Zgodi se socialna izolacija, ki preprečuje, da bi z drugimi delili in spregovorili o svoji bolezni. Tako tudi težje najdejo vzrok svoje bolezni, ker le s pogovorom se da premagati to bolezen.

Predlagam, da se v bolnišnicah dela na tem, da se bolnika pošljejo v primerno okolje in društva, v katerih lahko spregovori preprosto o svoji boleznih in vzrokih le-te. Moja izkušnja je, da se lahko le na takšen način bolezen pozdravi.

Npr. Celjsko in Velenjsko društvo onkoloških bolnikov.

Kot bolnica sem vam že vnaprej zahvaljujem za razumevanje pri naših težavah. V upanju, da bomo skupaj preprečevali nadaljnja obolenja,

Jožica

Mislimo, da so bolniki še premalo informirani o bolezni. To bi lahko izboljšali s takšnimi prireditvami in javnimi tribunami kot je današnja v Žalcu. Tudi politiki bi se lahko bolj zavzemali za informiranje, osvesčanje in večjo pomoč obolelim z rakom. Na televiziji bi lahko bilo več pogovornih oddaj o raku na račun nepotrebnih reklam.

Marjan Kacicnik iz Zalca
Jozef Marinko iz Zalca
Martin Cilensek iz Zalca
Vinko Cijan iz Zalca
Dario Marinko iz Zalca

Za rakom sem zbolel pred štirimi leti. Deležen sem bil operacije in kemoterapije. Zadnji pregledi so pokazali, da sem bolezen premagal. Mislim, da predvsem s pomočjo ljubezni domačih in vere, da bom to bolezen premagal. Svoje je prispevala tudi pomoč zdravnikov.

Vsem bolnikom bi rad sporočil, da morajo biti vztrajni, ne smejo obupati in naj ohranjajo moč v sebi. Bolezen je v celoti spremenila moje življenje. Drugače gledam na svet in razumem ljudi okoli sebe. Postal sem potrpežljivejši.

Veliko koristnih informacij je mogoče dobiti v različnih društvih onkoloških bolnikov ter od ljudi, ki so preživeli to bolezen. Zato je tudi ta spletni forum koristen.

Podpiram to pobudo g. Lojzeta Peterleta za pripravo poročila za Evropski parlament in se mu zahvaljujem, da skuša kot evropski poslanec problematiko raka reševati na osnovi lastne življenjske izkušnje.

Želela bi sporčiti še eno civilno iniciativo... Res ogromno državljanov R Slovenije pozna največji zdravstveni spletni portal www.med.over.net, kjer iščejo informacije, sodelujejo na spletnih forumih... Sama sem moderatorka prostovoljka dveh onkoloških spletnih forumov, in sicer:

Forum LIMFOM: http://med.over.net/forum5/list.php?164
Forum KAKO ŽIVETI Z RAKOM: http://med.over.net/forum5/list.php?26

Pri moderiranju mi požrtvovalno in brezplačno pomagajo tudi strokovnjaki Onkoliškega inštituta. Odogovrimo na veliko vprašanj, z izkušnjami pomagamo številnim prestrašenim bolnikom z rakom in njihovim svojcem. Na sodelovanje v forumih toplo vabimo tudi gospoda Peterleta in predsednika Drnovška, ki bi lahko s svojim glasom podpore bolnikom in z nasvetom iz lastne izkušnje morda marsikomu prižgala lučko upanja v uspeh. Naredila bi veliko delo!

Lep pozdrav,

Kristina Modic
Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L
Prušnikova 68, Ljubljana
limfom.levkemija@gmail.com