1. Viri iz ZDA govorijo o tem, da se v poprečju zdravnik-onkolog s svojim pacientom pogovarja 1,5 minute. Glede na izkušnje moje žene, je podobno tudi pri nas. Zdravnik po postavitvi diagnoze obvesti pacienta o poteku zdravljenja, koliko kemoterapij (operacija, obsevanje) bo opravljenih in kdaj naj pride v bonišnico. Pacienta založi z knjižicami, kjer naj bi dobil informacije o svoji bolezni. To je čista katastrofa! Še nekaj besed o spremni literaturi. Besedilo je zelo poljudno spisano, notri se najdejo tudi prave neumnosti, ki so skregane z vsemi dognanji sodobne znanosti. Sami zdravniki so neinformirani o tej bolezni, njihovo znanje je omejeno zgolj na doziranje kemoterapije/obsevanja. To je tudi ralog, da je stopnja ozdravljivosti raka enaka tisti izpred 80-tih let.
Veliko časa sem potreboval, da sem ženo informiral o njeni bolezni in o možnostih, ki so na razpolago v sklopu uradne medicine. Še z več truda pa sem na koncu dosegel, da se je (sicer je bila moja žena včasih zelo pogumna ženska) opogumila in postavila zdravniku nekaj vprašanj. Šele takrat se je zdravnik s svojo pacientko pričel pogovarjati (kot človeško bitje z drugim bitjem) in pogovor je trajal 60 minut.
V pricipu so onkološki bolniki prepuščeni sami sebi in preživljajo strašno obdobje stisk in obupa. Onkologi se koncentrirajo zgolj na tumor ali kako drugo demonstracijo bolezni, vse ostalo je prepuščeno bolniku in njegovemu družinskemu zdravniku. Slednji so prestrašeni, se s težavo soočijo s pacientom, ki ima zaradi "zdravljenja" veliko dodatnih težav. Ti družinski zdravniki so neizkušeni, s premalo znanja in premalo volje. Sprašujem se, zakaj si določeni ljudje tako silno želijo postati zdravniki, saj so očitno popolnoma zgrešili poklic. Zdravniki, ne glede na specializacijo, se bi morali celo življenje dodatno izobraževati, tako kot to morajo početi specialisti kirurgi (seveda je tudi med 'navadnimi' nekaj takih). Veliko zgodb znancev in drugih potrjujejo moje osebne izkušnje, da so v glavnem zdravniki splošne medicine naučeni zgolj meriti pritisk in predpisovati velike količine zdravil. To bi lahko delal vsak malo bolj izobražen posameznik. Čista katastrofa!
2. Komplementarna medicina ni isto kot alternativna. Prva je dobila zamah v ZDA, V.Britaniji, ter še ponekod. Dejstvo je, da je komplementarna medicina zgolj slepilo, ki naj bi dokazoval "odprtost" uradne medicine. Večjih uspehov (razen morda psihološkega učinka) ni. Alternativa pa je v glavnem velika manipulacija. Tudi moja žena je obiskala čudodelca iz Kranjske gore, potem neko poznano medicinsko sestro, ki dela čudeže v glavnem mestu, pa še enega zdravilca Rezultat: noben ni govoril o raku, čeprav je ta bil takrat že močno prisoten. Nazadnje je obiskala tudi pravo čarovnico (pri njej naj bi se zdravile mnoge znane slovenske osebnosti, baje tudi predsednik), ki uporablja vudu!? Moje osebno mnenje, da bi tako zdravilko morali zapreti (zapor? ali norišnico?).
Pa vendar alternativa obstaja, in to zelo učinkovita, le ljudje nismo informirani, saj je v ozadju preveč, dosti preveč denarja. Zanamci bodo na današnjo onkologijo gledali, kot na najtemnejšo plat svetovne znanosti. Onkologija se kot pijanec plota oklepa bojnega strupa iz II.svetovne vojne (kemoterapija), obsevanja in kirurški posegov, vse te stvari odstranjujejo posledice raka, same bolezni pa sploh ne zdravi in to je dejstvo! Kdor govori drugače, ta laže. Rak je bolezen imunskega sistema in ni nek virus, ki je slučajno zašel v naše telo; rak je del nas samih.
Prepoved kajenja je zgolj še en nesmiselen zakon. Zakaj? Kajenje lahko samo sproži rak (kar pomeni, da je rak že prisoten v telesu), medtem ko kuhinjska olja, ki jih množično kupujemo v hipermarketih, zastrupljajo naše telo do te mere, da naš imunski sistem odpove - nastanejo vse kronične bolezni - rak, diabetes, srčna obolenja, alzheimer, skleroza multipleks....
več o teh temah si preberite na htto://www.najnaj.net

Lep pozdrav!

Po tolikih letih boja s kruto boleznijo in opazovanja svojih sotrpinov (26 let) sem se odločila pomagati drugim. Ne govorim o zdravljenju pač pa o pomoči ob zdravljenju. Te namreč nikoli ni dovolj, saj nekateri nimajo take sreče, da bi imeli ob sebi pravega človeka. Sicer pa mora vsak sam v sebi prebuditi tistega najboljšega prijatelja, da se prične zavedati pomena enkratnega življenja. Rak je le opozorilo telesu, da smo premalo gledali nase. Potrebne so spremembe! Strah je eden od dejavnikov tveganja, ki te lahko pokonča. Znebiti se strahu pa pomeni samo korak naprej! Če tega ne storimo, nam odpornost pade in telo nima dovolj moči, da se bi branilo. Še enkrat ponavljam - ŽELJA PO ŽIVLJENJU IZ NOTRANJOSTI ČLOVEKA PELJE DO OZDRAVITVE. Ko zbolimo, se nam zdi, da ni več izhoda. Samo ustaviti se ne smemo! Iskati moramo samega sebe in vse to, kar bi nam lahko pomagalo. Sprejemati moramo vse informacije, upoštevamo pa le tiste, za katere mi verjamemo, da so najboljše. Drugi ne vedo, kako čutimo, zato nam lahko le svetujejo! Nismo pa taki filter, da bi lahko vse poskusili...VOLJA VELJA!!!

Mislim, da so bolniki dovolj informirani o bolezni rak, vendar pa sorodniki nismo dovolj informirani o bolezni bližnjih, ki o njej ne želijo govoriti (se zapirajo pred zunanjim svetom). Ne glede na to, da smo neposredno soočeni z njihovo stisko.

Glede alternativne medicine sem mnenja, da je predraga.

Želim, da bi tudi sorodniki obolelega imeli več možnosti sodelovanja pri zdravljenu bolnika, ki ne bi sme ostati sam v odnosu do zdravnika.

Z lepimi pozdravi iz Celjskega sejma,

Lucija

Informacij o samo bolezni je dovolj, problem nastane, ko se začnejo bolniki z rakom zapirati vase. Mislim, da bi morali bolniki imeti upanje na ozdravitev in biti pri tem tudi aktivni.

Pri tem so zelo pomembni sorodniki, ki morajo bolniku stati ob strani in jim moralno pomagati, drugače je zdravljenje za polovico manj učinkovito.

Mislim tudi, da je klasična medicina še vedno najprimernejši način zdravljenja raka - primer je dr. Janez Drnovšek.

Lep pozdrav iz Maribora,
Vinko Gorko

1. Od vsega začetka sem svojo bolezen sporočala družini in sodelavcem, ki so mi bili zelo v pomoč (kljub temu, da so mi nekateri obrnili hrbet - rak je še vedno tabu tema in marsikoga prestraši). Tisti, ki so mi pomagali (to je za bolnika ključno), so ostali moji življenjski prijatelji in z njihovo pomočjo sem premagala bolezen. Nikoli nisem skrivala bolezni (npr. lasuja zaradi odpadanja las po kemoterapiji), vsakemu sem povedala, kakšno je resnično stanje.

2. Bolezen sem morala sprejeti in oblikovati pozitiven odnos do nje - to je pomembnejše od zdravil. Ključno je ne razmišljati o smrti in da lahko premagamo bolezen.

3. Vsako stvar je potrebo reševati po korakih (kakšno je stanje, kakšen bo pristop). Vsak rak je nekaj posebnega. Vsak rak ima svoje zdravljenje, potek in zakonitosti. Niti dva bolnika nista enaka.

Rak ni noben bau bau, so še hujše in bolj boleče bolezni!

Metka

Bistveno je sprejetje bolezni. Potem je veliko lažje. Imeli smo hudo izkušnjo in dokler smo se je branili, je bilo zelo hudo. Sprejeti je bolezen je težko, ker smo se na začetku spraševali, zakaj se je to zgodilo ravno nam, ali smo nekaj več?

Potem smo spoznali, da se to lahko zgodi vsakemu ter da smo tudi mi ranljivi kot vsak drug. Potem je bilo lažje.

Tako, na kratko.

Ciril