1. Učinkovito in pravočasno odlaganje radioaktivnih odpadkov je bistvenega pomena za ohranjanje medgeneracijskega okoljevarstvenega delovanja. Takšen skupen evropski projekt oziroma zakon, ki bi bil zavezujoč za vse članice Evropske unije, zato podpiramo; seveda pa bi se ga morale dosledno držati vse članice.

2. Takšen predlog delitve pristojnosti med vladami in evropskim vrhom je dober, vendar le ob rednem in ustreznem nadzoru. Državam naj direktiva služi kot opora oziroma temelj, na katerem morajo graditi svojo strategijo, zato naj jim bo svoboda pri načrtovanju v določeni meri vseeno prepuščena. Evropa pa naj prevzame močno nadzorno funkcijo in budno spremlja potek.

3. Omenjen del direktive je po našem mnenju najbolj potreben temeljitega razmisleka. Po eni strani smo za lastne odpadke odgovorni sami, po drugi strani pa nekatere države izven EU pridelajo mani radioaktivnih odpadkov, nove "pošiljke" jih ne bi ogrožale in bi tako lahko reševale države, od koder so bili odpadki uvoženi. Če se obe državi strinjata, je takšna zahteva preostra. Omejiti bi bilo potrebno odvoz odpadkov v države tretjega sveta, ki praviloma zaradi finančne in gospodarske podrejenosti nimajo možnosti odreči uslug njihovih kolonialnih gospodaric.

4. Javnost naj bo ažurno in natančno obveščena o dogajanjih, vendar na poljudnoznanstven način. Le tako bo ljudi stvar zanimala. Javne razprave, okrogle mize, članki so le nekateri načini, kako se lahko javnost obvešča. Dobro pa bi bilo, da se o takšnih temah začenmo pogovarjati že v vrtcih in osnovnih šolah z raznimi delavnicami, ki morajo biti privlačne in zabavne.

5. Tudi pri finančni plati bi morala obstajati delitev odgovornosti med vladami in evropsko komisijo; samo zahtevanje s strani Evrope je premalo. Vsak naj prispeva svoj finančni del, evropski parlament ima na voljo dovolj sredstev, da jih dodeli komisiji oziroma skladu, namenjemu varovanju odpadkov.

1 .Seveda,odlagališča z radioaktivnimi odpadki nikoli niso povsem varna. Zagotovo obstaja država, ki ima bolj razvit in učinkovit sistem zbiranja odpadkov, katera bi bila lahko tudi naš zgled

2. Naloga evropske unije je ne le nadzor nad celotnim dogajanjem, vendar tudi sodelovanje pri vseh postopkih. Za evropsko unijo je vsako leto definitivno namenjeno dovolj denarja, da bi lahko najeli lastne strokovnjake in znanstvenike, ki so specializirani na tem področju, ter poleg držav, ki bodo oddale lastne predloge, tudi sami poizkušajo najti najboljšo možno rešitev.


3. Zahteva se mi zdi primerna, če je poleg prepovedanega izvoza jedrnih odpadkov prepovedan tudi uvoz le teh. Če pa pogledamo po drugi strani, nekatere države niso sposobne same varno shranjevati jedrske odpadke, zato bi morala evropska unija, ne glede na to, ali je država članica EU ali ne, poskrbeti za varno in čisto okolje.


4. Javnost je v procese , povezane z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom že vpletena. Vpleten je tisti, ki želi biti, in o tem tudi nekaj ve in zna povedati. Referendum ali karkoli temu podobnega bi bil popolnoma odveč.

5. Denar je sveta vladar, vendar poleg finančnih virov potrebujemo še dobre zamisli strokovnjakov, kako najlažje ter najučinkoviteje shranimo odpadke ter kasneje tudi dobro izvedbo. Potrebno je najti primerno lokacijo za shranjevanje le takih odpadkov, kar je sporna in kočljiva odločitev.

1. Seveda je skupna evropska politika pri ravnanju z jedrskimi odpadki več kot nujna. Potrebno je poskrbeti za bolj učinkovito in varnejše odlaganje tovrstnih odpadkov. Ne smemo si privoščiti napak in dolgoletnega odlašanja, ki bi nas nato lahko privedlo do kakšne katastrofe.

2. Predlog bi bil dober, če se nebi bal tega, da bodo države varčevale pri odlagališčih. EU bi moral predpisati skupne minimalne standarde in najti organ, ki bi nadzoroval izvajanje teh standardov.

3. To se mi zdi povsem primerna zahteva, saj tako še bolj omejujejo pretok, trženje in uporabo jedrske energije, ki bi res morala biti omejena.

4. Javnost bi morala biti obveščena s poročili o tem, kdo izvaža, kam, koliko in kako tam z odpadki ravnajo. Pa tudi o tem, kako izvoz vpliva na Evropejce in EVropo. Več veš, bolj si varen oz. prepričan da se dela vse v skladu s pravili.

5.To bi moralo biti samoumevno, pa se zdi da na žalost ni. Finančni viri bi obvezno morali biti dovolj visoki za zadostno delovanje jedrskih elektrarn, saj če ni denarja, nimaš občutka da vse deluje v skladu s pravili, torej bi državljani, ki bi jih bilo o tem treba obveščati, skeptični glede politike delaovanja jedrskih elektrarn.

1.Menimo, da je potrebno in da je na ta način mogoče zmanjšati nevarno onesnaževanje, kar bo gotovo pripomoglo k čistočo Zemlje. Radioaktivni odpad je še vedno velik problem v razvitih državah po vsem svetu in zaradi tega so takšne rešitve vedno dobrodošle.
2. Menimo, da je delitev ustrezna saj bo s tem evropska komisija imela boljši nadzor nad odlagališči radioaktivnih odpadkov v vseh evropskih državah.
3. Po našem mnenju je predlog direktive o popolni prepovedi izvažanja jedrskih odpadkov iz EU povsem pravilna. Vsaka država, ki ima zgrajeno nuklearno elektrarno je dolžna, da skrbi za celoten proces, od nastajanja elektrarne, do odpadkov in s...e ravna po evropskih priporočilih ter uveljavljenih standardih. Seveda ne gre prezreti ključnega faktorja v celotni zgodbi – človekovega strahu pred nizkim, srednjim in visokim jedrskim sevanjem. Vendar so mnoge evropske države, ki so opremljene z mogočnejšimi jedrskimi elektrarnami od NE Krško, učinkovito našle pot do permanentnega shranjevanja nizko in srednje radioaktivnih jedrskih odpadkov. Možna je izgradnja podzemnega skladišča ali površinskega, ki je ekonomsko in tehnično dosti bolj nezahteven. Kar se pa tiče jedrskega goriva, pa je le-to uporabno za predelavo in služi lahko kot sekundarno jedrsko gorivo.
4. Javnost se lahko vključi v procese z odprtjem centra za informiranje, s testiranjem javnega mnenja preko anket in forumov ali pa tiskanjem publikacij, ki so namenjene splošni javnosti za dvig splošne stopnje zavedanja o tem.
5. Finančni viri seveda morajo biti zadostni in razpoložljivi, vendar vsaka država mora razpolagati svojim denarjem. Menimo, da to ni dovolj, ker je potrebno imeti tudi pomoč različnih strokovnjakov z ustreznimi idejami.

1. Zaradi nevarnosti radioaktivnega sevanja je skrb za odpadke zelo pomembna in je zanje treba poskrbeti čimprej. Zakon, ki bi skrbel za pravilno odlaganje, bi bilo potrebno uvesti v vseh državah Evropske unije.
2. Delitev je sicer sprejemljiva in verjetno tudi izvedljiva, morda pa bi lahko Evropska komisija predstavila program o pravilnem odlaganju jedrskih odpadkov, ki bi ga sestavili s pomočjo strokovnjakov na tem področju in bi se ga morale držati vse članice Evropske unije. Tako ne bi bilo razlik med ureditvami različnih držav, skrb za odpadke pa bi bila najbolj optimalna.
3. Vsaka država mora poskrbeti za svoje odpadke. Vendar nekatere niso same sposobne poskrbeti za njih. Zato bi morala Evropska unija poskrbeti za tiste države, ki nimajo urejenih lastnih odlagališč, pa če tudi to pomeni izvoz odpadkov.
4. Javnost mora biti obveščena o sprotnem dogajanju. Sama ozaveščenost pa je najlažje izvedljiva z izobraževalnimi programi v šolah in fakultetah. Vsak posameznik je obveščen toliko kot želi. To pa je velik problem, saj se ljudje ne zanimajo za takšne stvari dokler se jih ne tiče osebno.
5. Lahko bi uvedli še finančne kazni za države, ki se ne bi držale novega programa. Poleg tega je pomemben nadzor strokovnjakov, primerna in urejena odlagališča ter ozaveščenost ljudi.

Za jedrske odpadke in izrabljeno gorivo v Sloveniji dobro skrbimo že desetletja, saj so tehnološke rešitve znane in tudi uresnične.
To velja tako za odpadke iz elektrarne v Krškem kot tudi za tiste iz raziskovalnega reaktorja in tiste, ki izhajajo iz uporabe radioaktivnih snovi v medicini.
Pri odlaganju, ki bo namesto začasnega v prihodnosti trajno, je smiselno dopustiti možnost, da odpadke koristno uporabimo, ko bomo iznašli nove tehnologije, ki bodo omogočale njihovo predelavo ali uporabo.
Izraz: začasno odlaganje je zanimiv, ker so odpadki že desetletja varno spravljeni - desetletja in vendar začasno.
Najbolje je pustiti odločanje strokovnjakom in vlogo politike usmeriti le v to, da pomaga v smislu praktičnih zadev, ki bodo pomagale pri smiselnih tehnoloških rešitvah.