Hvala gospe Kristini, Lojzki, Simoni in gospodu Vladimirju tako za osebne poglede kot posebej še za osebno izpovedano izkušnjo.

Najprej bi se pridružil mnenju sogoovrnikov da je bolnik z rakom v vsakdanjem življenju še vedno stigmatiziran. Ampak ni to to kar sem hotel poudariti kot osebno provokacijo z odprtjem te teme.

Morda sem želel poudariti potrebo po podiranju predsodkov, ki jih osebno vidim kot
razlog stigmaziranosti. Osebni EGI tako laikov ( sorodniki pa tudi bolni ) kot tudi uradno priznanega medicinskega osebja in zdravilcev so tako močni, da zakrijejo sploh še smisel zakaj človek mora iti skozi bolezen. Izgubi se sporočilnost.

Tisti, ki so oz. smo šli skozi proces ozdravljenja in v sebi našli moč v smislu zaupanja sebi verjamem oz. upam, da smo dojeli da je šlo v bistvu za sporočilo. Sporočilo narave našemu bivanju. In vsi sogovnirki, ki ste se izrazili z osebno izkušnjo ozdravljenja sem prepričan, da je bolezen spremenila pogled na vrednoto življenja.

Najprej nisem hotel odgovoriti o tej gotovosti poti odtuevanja tako oblanewga človeka in getoiziranje v institut zdravstva ( v SLO razmerah, ki so zel odiskutabilne ).

Potem nisem hotel poudarjati kvaliteto ali nekvaliteto zdravstva kot vsemogočnega reševalca situacije ljudi, ki so dobili sporočilo raka .

Tudi nisem se hotel ukvarjati z zdravljenjem.


Hotel pa sem poudariti spoznanje da smo si to sporočilo raka kot bolezni pridelali sami.
Lahko je usmeriti prst na genetiko in dednost, stres od zunaj, vrtenje in zgubljanje časa po križ poteh našega sistema. Ampak dejansko takšno sporočilo dobi vsak sam zaradi osebnega odnosa do svojega telesa in vse kaj nanj vpliva.

Tukaj gre vse od službe, bivanja, prehranjevanja, odnosa do rastlin, zelenega življa, živali. Vse to nas določa in preko teh povezav nam narava sporoča postavlja ogledalo skozi bolezni.

Nisem si želel da bi se debata spremenia v jamranje in še dodatno opremljanje gasilnega aparata. Želel sem si debate, ki vodijo človeka osebno v osebni napredek ob tovrstnem sporočilu. Da se dojame kot telo ( svetišče duše ), ki se prehranjuje, sobiva z drevesi in ostalimi zelenimi bitji, živalmi, ljubi.

In vse to je za nas postranska zadeva. Pa da tudi sam zapadem v lastno protislovje
( izogibanje jamranju ), sistem ki skrbi za ravnotežeje bivanja neke skupnosti
( narod, mesto ) bo vedno korak ali več korakov nazaj pred dojemanji in presenečenji ki se dotaknejo posameznika skozi sporočila neozdravljivih ali težko ozdravljivih bolezni.

Kako opremiti sistem, da bo prijaznejši do človeka v njegovem odnosu do narave je težko sedaj v par sestavkih napisati. Brez dvoma pa je zelo pomembna težnja in ta vlek.
Slovenija z zaostankom za drugimi postaja dežela pločevine, asfalta, sadja iz tankerjev,
s pesticidi obremenjene prehrane, z mesti kjer se otroci več ne morejo igrati na mestnih tratah ampak so ujeti v zaprte prostore...
In to vedno korak za nekom, ki je že to pogruntal.

In človek je bitje narave. In kako mu naj narava sporoči, da je nekaj narobe če ne z boleznijo ( klic po spremembi, prilagoditvi , mutacija ).


To so velike besede in bom se moral precej potruditi, da bom našel projekcijo teh besed in jamranj v dokumentih smernicah o prijazni EU
( okolje, sobivanje, etika industrije in urbanizma ).

Ampak če sem malo konkretnejši si v SLO kot recimo uspešni državi rpedstavljam, da je življenje poenostavljeno za težnje po :
- zdravi prehrani ( tako porabnik kot pridelovalec kot tudi posrednik )
- olajševanje tržnega lansiranja nerafirane tukajšnemu okolju bližje prehranje
- vrtenje dobrin ( prehrana, industrija ) na lokalnem nivoju
( mesto s primestnim zaledjem kot žitnico )

- aktivna politika in vzpodbujanje telesne aktivnosti
- sedaj ko je človek v transformaciji ( delovna mesta - upravljanje z znanjem,
odtujevanje od narave ) se mora človek zavestno obdržati na površju
da s telesno aktivnostjo dokaže da je bitje narave in ga ne načno
mutacije v obliki bolezni ( znak da bi se moral človek spremeniti ampak ali se mora? )

- kakvost bivanja na delovnem mestu
- stresne dejavnosti, lažna agilnost in lažni adrenalin

- aktivnejša politika usmerjanja mladih k osebni ustvarjalnosti
( manj stresno življenje, sinhrono delovanje različnih skupin )

- strpnost in vzpodbujanje empatije v procesu učenja mladih
( stigmatizirani ljudje niso slepa ulica ampak so sporočilo neke spremembe,
ki jo je treba predelati se ji posvetiti ).

- osebno soočanje z boleznijo namesto zatejavanja zaradi službe,
domačih neurejenih razmer ( večinoma ta dva momenta
onemogočata odprto soočanje in osebni naboj, ki je potreben za soebno ozdravljenje ).

Izhajam pač iz tega da ko je nek človek bolan z rakom da to ni
njegova osebna zadeva. To je problem ki ga ima okolje kjer biva
( to okolje je bolano ) , je to problem celotne družine ( celotna držina je bolna saj
se je tam pojavilo kot posledica nekih odnosov neke neurejenosti ).
Ampak spremembo pa lahko doseže vsak posameznik le sam in s svojo spremembo vpliva na bolano okolje in na bolano družino ( kot rečeno bolan človek je ogledalo neke nepravilnosti v okolju in družini - seveda je sporočilo njemu samemu ampak v drugi vrsti
preko njega sporočilo gre družini in okolju ).