Pozdravljeni,

Najprej moj izraz spoštovanja in veselja nad odprtjem TEME RAK ter prizadevanjem, da se s temo poskusi prodreti na formalnejše ravni družbenega življenja.

Nisem še uspel preleteti dokumente, ki se ponujajo kot osnova na
portalu. Namreč morda bom samo kaj omenil, kar je že bilo nekje napisano. V vsakem primeru pa upam, da ponovitev ali še eno referenciranje ne bo nič škodilo.

Verjetno bom v svojih besedah ponovil marsikoga od vas, ki je že šel to bolezen skozi ali se z njo bori ali pa čuti problem bolezni zaradi bližnjih ali pa čuti problem teh bolezni zaradi lastnih teženj po urejenejšem stilu življenja oz. bivanja.

1. Rak in zdravljenje

Verjetno imam podobne vtise, da sama obravnava skozi uradno medicinski tretma očitno ni dovolj. Da je potreben celovitejši pristop.
Predvsem motivacija bolnika, da se spozna s svojo boleznijo, s sporočilom, ki mu jo ta bolezen nosi. Predvsem sporočilo, da to ni nekaj slabega, negativnega ampak da gre v bistvu za težnjo telesa, da vzpostavi ravnotežje in očisti nakopičena fizikalna in psihološka bremena. Toliko se prerekamo ali se bo alopatska medicina odprla zdravljenjem kjer človek se opre na zdravo svežo naravno prehrano, prepojitev telesa s kisikom in s tem zdravljenje z aktivnstjo v čisti naravi oz. ali bo tukaj odprli prostor alternativni medicini.
V bistvu pa gre za problem bolnika ali se bo on odprl temu.
Torej gre za odpiranje nas vseh naravi in da spet vzpostavimo zaupanje do narave tako pri prehrani kot pri dnevnih opravilih in bivanju. Sistem mora samo to omogočiti ( ker itak je to nujna potreba nekega celovitega razvoja družbe - da začnemo razmišljati o naravnih virih BIVANJA ). Pa je tukaj povsem nerelevantno za kakšen institut gre: ali za uradno od zdravstvene zavarovalnice priznan medicinski tretma ali pa za alternativno medicino, ki trka na vrata skozi novo prihajajočo zakonodajo.

Bolnikom samim bi morali omogočiti skozi sporočilo bolezni, da gre za potrebno po vrnitvi nekaterih elementov BIVANJA večjem kontaktu z naravo: živa rastrupljevalna prehrana, upoštevanje ritmov narave ( razstrupljanje s postnimi dietami - zelenjavni sokovi in sadni ).

Gre za stara znanja, ki so krivično ignorirana ali pa postavljena na slepi tir.

2. Rak in preventiva - kakovost bivanja

Sogovorniki referencirajo statistične podatke, ki kažejo na epidemične razsežnosti. Verjetno se strinjamo, da če se problema ne lotevamo v korenu oz. vzroku bo šlo za ogromna vlaganja v neka področja, ki bodo samo blažila problem. Zgradili bomo veliko infrastrukturo za odpravljanje ( verjetneje prej zatajevanje ) posledic ampak vzroki bodo ostali. S tem bo zagotovljen razvoj danih smeri medicine ampak kdo si želi bolanih ljudi samo zato da bo zagotovljen razvoj neke znanosti.

Očitno se moramo postaviti v točko kjer se stika kakovost bivanja, ki generira vzroke za bolezni.

V dnevnem bivanju smo priča strmi rasti zatajevanja naravnih virov ( bivanje, prehrana, odnosi, zatajevanje ustvarjalne moči človeka ) za ceno paničnega ustvarjanja dobička in adrenalinskega pristopa do našega bivanja ( posel, odnosi ). Mir nam uhaja iz rok, cenimo pa nemir in hitre nedorečene rešitve.

To je sicer problem, ki nam trka za reševanje na globalni ravni ampak se vseeno vprašam koliko lahko naredimo na lokalni ravni.

2.1 Spoznavanje delovanja našega telesa
Mlade pa tudi starejše skozi niše, ki se že ponujajo bolje seznaniti z delovanjem našega telesa. Predvsem pojmi, ki so na udaru tveganj današnjega načina življenja:

- presnova
- homeostaza telesa ( pH, elektroliti, temperaturna )
- čustveno ravnotežje
- upravljanje s stresom in odnosi

To so stvari, ki so sicer tržno področje nove dobe ampak zakaj jih ne vkomponiramo v izobraževalni sistem srednjega in visokega šolstva.

Za službujoče pa v sistem zdravstvene preventive na področju medicine, dela in športa. Saj je vendar jasno, da najbolj učinkovit delovni človek je ZDRAV in USTVARJALEN delovni človek. In tudi računica tako za zdravstveno kot pokojninsko blagajno bi morala kazati na to kot neke vrste priložnost zmanjševanja tveganj, ki pomenijo dodatne odlive.

2.2 Ozaveščanje - PREHRANA

Zelo očitno postaja, da velik del tveganj prihaja iz zaužitja neprimerne prehrane. Tisti del prehrana, ki se zaužije kot energetsko-gradbeni vir je mrtva, industrijsko rafinirana prehrana, ki sicer zagotovi neke energetske in celo gradbene vire. Ampak dolgoročno pušča v človeku energetski manjko v vitalni energiji. Telo se dodatno ukarja s pospravljanjem ostankov ( ki jih ne more presnoviti ) , veliko bolj je obremenjen imunski sistem. Imunski sistem, ki bi sicer moral delovati za očitne bolezni in nenadne voder in neravnotežja iz okolja se tako izrabi že na osnovni prehrani. Tisti del prehrane, ki pa služi v razstrpuljevalno-očiščevalne namere ( voda, zelenjava, sadje ) pa je obremenjen z logistiko. Torej poleg tega da je vzgoja takšne zelenjava sadje obremenjena s pesticidi, pršili je dodatna izguba v logistiki ( zorenje sadežev na tvornjakih, tankerjih ). S tem je bioaktivna moč tovrstne zelenjave in sadja ( organski elektroliti, vitamini v organskem okolju ne v farmacetvstkih preparatih, encimi ) daleč oslabljena. Hkrati smo priča zmanjšanju pomena lokalne oskrbe mest bivanja s svežo zelenjavo in sadjem. To sadje in zelenjava ali je dražje ( standardi kontrole kvalitete ) ali pa ni dostopno bivalnim urbanim središčem, kjer so tveganja za nastanek raka najizrazitejša.

Očitno je da tudi razvoj urbanistike v globalizaciji opaža pasti. In del teh pasti je tudi odvisnost od svetovnih pretokov prehrane. Za delovno učinkovitost in zadovoljstvo z zdravjem tukajšnega prebivalstva se postavi vprašanje ekonomskih modelov večje odvisnosti ponudbe prehrane iz lokalnih virov. to razmišljanje bi veljalo prenesti iz nekih Državnih institutov na institute ožje regije ali verjetno najbolj smiselno MESTA. Mesto kot urbana celovita enota, ki je vezano na okolje, bi morali imeti samo možnosti vzpostaviti lokalno vrtenje dobrin predvsem v oskrbi prehrane in zdrave pitne vode. Sedaj je to toliko očitneje, ko se razmere v naravi zaostrujejo in je globalna logistika v bistvu glavno tveganje za vzpostavljanje naravnega ravnotežja, ki zagotavlja stabilnost delovanja neke urbane celote.

2.3 Kakovost bivanja in bolezen

Kakovost bivanja očitno ni samo zdrava prehrana in kurativa speljana skozi zdravstveni sistem. Ampak tudi okolje bivanja. Konstantno uničevanje naravnih virov in neupoštevanje določenih strok pri urbanistiki in upravljanju s prostorom je pripeljalo do tega da so bivalna naselja tovarne depresije sredi betona in avtocest in avtomobilov. Zelena drevesa se umikajo na račun parkirnih prostorov. Tozadevna zaraščenost SLO se uporablja kot alibi za še večje uničevanje zelenih virov. Hkrati pa vemo, da ta zaraščenost generira rastje, ki je kratkotrajnega značaja: nekvalitetne rastline in les...da gre tako kot pač v naravi delujejo zadeve nek razstrupljevlani val manj kvalitetnega ratlinstva, ki nima takšne moči zdravljenja kot so starejša drevesa, grmovnice, drevesni sestoji.

Urbane sredine postajajo zaradi sporne logistike naporna in živčna ( prednost avtomobilski logistiki na račun prijazne logistike - kolo, moderni mestni avtobusi ali železnica, peš cone ). Bivanje v teh urbanih sredinah pa obremenjeno z boleznimi, depresijami...

Vzpostavitev zelenih zatočišč mesta ( mestni in primestni gozd, mestni gozdni sestoji na slepih delih križišč, in zelenih povezav, prvobitnejše parkovne površine, biotski parki pod
oskrbo visokošolskih institucij ). To bi bila ne samo pridobitev za obolele oz. dnevno mirnejšo migracijo službujočih ampak bi bila lahko tudi del turistične ponudbe mesta v funkciji zdravja.

Spoštovani g. Ivan Drvarič,

zahvaljujem se vam za odprtje nove teme in objavo vašega prispevka, ki izpostavlja pomemben vidik boja proti raku - kakovost bivanjskega okolja.

V vprašanjih in dokumentih izhodiščnih treh tem spletnega posvetovanja (Preprečevanje, Mladi in preprečevanje raka ter Informacije za bolnike) vidik bivanjskega okolja ni bil posebej izpostavljen, zato predlagam, da pričujoča tema ostane odprta za razpravo.

Predlagam tudi, da poizkusimo vprašanje kakovosti bivanjskega okolja osvetliti še z vidika dela evropskih institucij in držav članic za uspešnejši boj proti raku in zmanjševanje razlik na področju preprečevanja raka v Evropski uniji (problemi, izzivi, rešitve itd.).

Z lepimi pozdravi,

Simon Delakorda, moderator

Občudujem ljudi, ki so preziveli rak oz. katerokoli drugo tezko bolezen, ljudi, ki so uspeli ostati "nad vodo" kljub groznim okoliscinam v podjetjih, kjer so na svojih delovnih mestih dan na dan do svoje upokojitve pod nenehnimi raznimi pritiski, mobingom itd.
A ravno tu menim, da bi bilo potrebno se ogromno narediti: nekaterim delodajalcem gre strogo samo za profit, ni pa jim mar oz premalo za delavce, ki jim dajejo delo. Kapital jih prevec vodi, da bi se spustili na nivo delavcev z nizkimi prihodki in njihove vsakdanje tezave. Ko ni rednih plac, ko nastopijo se tezave v druzini je krog sklenjen ...
Predlagam, da ne bo le kritika:
vec osebnih stikov politikov z ljudmi, tudi tale forum je popolna novost zame in menim, da bo imel uspeh, (kaj pa ni uspelo, česar se je lotil gospod Peterle od samostojne Slovenije začenši/dalje), v šolski sistem uvesti ne le domovinsko vzgojo ampak zlasti predmet učinkovite medsebojne komunikacije, v času digitalizacije vzgojo za medije in za ze zaposlene uvesti moznost izobrazevanja, ker ga gospodarske druzbe zlasti "privatniki" tako ali tako ne financirajo.
In danes je se tezje zivljenje kot je bilo kljub sodobni tehnologiji.
Ljudje moramo stopiti skupaj, upostevati mnenja drugih in biti zadovoljni z malim ...

Veliko srece pri projektu.

S svojo izkušnjo z boleznijo želim sporočiti, da za rakom zbolijo tudi mladi ljudje! Želim sporočiti, da je bolezen treba sprejeti in se spopasti z njo. Potrebno je imeti ob sebi pozitivne ljudi... In potrebno je spremeniti življenje!!!!

Tu je moja izkušnja:

Pri triintridesetih letih je bila moja največja želja postati mama. Prepričana sem bila, da je to moje edino poslanstvo in da me prav nič ne more ustaviti do cilja. Zmotila sem se. Prišel je kot strela z jasnega. Rak - limfom. Prejšnji večer sem še poskakovala na aerobiki, zjutraj pa sem izvedela, da imam morda raka. Od šoka so se mi zamajala tla pod nogami, mislila sem, da je konec sveta. Zdaj vidim, da je bil Limfom le dobro opozorilo in odskočna deska v popolnoma novo in bolj polno življenje.

Kot sem že zapisala, sva z možem ravno načrtovala družino, ko me je presenetila bolezen. Presenetila zato, ker sem živela zelo aktivno, brez posebnih fizičnih ali psihičnih težav. Skoraj vsak dan sem rekreativno tekla več km, skratka prav nič bolna se nisem počutila, še manj izgledala. Potem pa po naklučju ugotvoljena diagnoza limfom. V trenutku se mi je svet obrnil na glavo. Najprej šok in strah. Tako zame, kot za moža, moje domače, prijatelje in sodelavce. Sledilo je mučno obdobje diagnostike, ko so me prežemali različni občutki – pogum, strah, razočaranje, pa sept pogum in spet strah. Poleg tega, da sem se prvič v življenju resnično ustrašila zase, sem bila tudi žalostna, saj sem si želela otroka, družino, ne pa hude bolezni, ki lahko pomeni tudi smrt. Seveda so si sledila vprašanja, zakaj se to dogaja ravno meni, dokler ni na Onkološkem inštitutu padla končna diagnoza - visokomaligni difuzni velikocelični ne-Hodgkinov B-limfom in se je začelo zdravljenje s kemoterapijo. Takrat sem dobila nenavadno velik pogum in močno voljo, da bom zmogla, se borila in preživela. Čakalo me je 6 ciklusov kemoterapij skupaj z biološkim zdravilom in 18 obsevanj.

Ob prvi kemoterapiji sta mi onkologinja in sestra razložili, da mi bodo po 4 tednih izpadli lasje. Opozorili sta me še na druge morebitne stranske učinke kemoterapije in prejela sem knjižico z nasveti za bolnike. Ufff, napisanega je bilo veliko, predvsem stranskih učinkov kemoterapije in kako jih omiliti. Po prebrani knjižici so se domači že oborožili z raznimi vitaminskimi pripravki, energijskimi napitki, posebno hrano… kot je svetovala knjižica, saj so bili prepričani, da bom imela vsaj nekaj od naštetih stranskih učinkov. Kasneje se je izkazalo, da so bile te priprave čisto odveč. Sama se nisem kljub vsem negativnim informacijam o kemoterapijah ničesar ustrašila. Prvo kemoterapijo sem preživljala kar v nekakšnem transu. Mešali so se občutki veselja, ker se je začelo zdravljenje, treme, poguma, občutka nadnaravne moči. To se je odražalo tako, da sem svojo prvo kemoterapijo preživela na hodnikih Onkološkega inštituta z napeljano kemoterapijo v žilo in skupaj z mojimi obiski, medtem, ko so nekateri ležali, se borili s slabostjo in tudi bruhanjem. Po prvi kemoterapiji sem se tako dobro počutila, da sem bila kar malo v skrbeh ali terapija sploh deluje, vendar me je onkologinja potolažila, da vseeno deluje. Komaj sem čakala, da mi začno izpadati lasje, da bom imela vsaj en malo bolj viden stranski učinek terapije in znak, da se zdravim. Od januarja do konca maja 2005 sem prejela šest ciklusov kemoterapije. Po drugi kemoterapiji so mi naredili prvo vmesno kontrolo. RTG je pokazal, da se je tumor že lepo zmanjšal in takrat sem bila ob izvidu zares srečna. To me je samo še dodatno motiviralo in mi vlilo še večjega upanja, poguma in dobre volje, ki je prav tako pomembna pri zdravljenju takšne bolezni. Tudi po peti kemoterapiji je ponovno sledil RTG in zopet razveseljujoč izvid, da je ostanek bolezni komaj še opazen. Tudi moja onkologinja je bila zelo zadovoljna z zdravljenjem. Po zadnji, šesti kemoterapiji me je napotila na CT, da bi ugotovila, kako uspešno je bilo zdravljenje. Prav tako me je napotila k radiologinji, ki je določila obsevalno polje in predpisala osemnajst obsevanj. V višini pljuč sem imela na koži narisane črte. Ljudje, ki me niso poznali ali niso vedeli, da sem sploh bolna, so me čudno gledali, ko so videli na spodnjem delu vratu črte, vendar se nisem popolnoma nič sekirala in črt nisem skrivala. Celo ponosna sme bila nanje, saj so bile odraz uspešne borbe za življenje. Ko me je kdo vprašal, zakaj sem porisana po vratu in dekolteju, sem se največkrat z nasmeškom na ustih pošalila, da imam narisano tarčo. Sledil je seveda smeh. Obsevanje mi je sicer dobro skurilo sluznico požiralnika tako, da sem krajše obdobje zelo težko požirala večje kose hrane. Pomagala sem si s pasirano hrano imela velik izgovor, da sem lahko pojedla veliko sladoleda, ki je takrat blagodejno vplival na moje požgano grlo.

Zdravljenje sem ves čas prenašala dobro. Tako kemoterapije, kot obsevanja. V zdravljenju sem videla rešitev, zato sem ga sprejemala kot nekaj pozitivnega, odrešujočega. Ljudje se mi vedno čudijo, kako nisem po kemoterapijah nikoli bruhala ali ležala. Verjetno je veliko v glavi in psihi človeka. Jaz sem šla na vsako kemoterapijo z veseljem. Komaj sem čakala nov odmerek, saj sem si v glavi predstavljala, da se z vsakim ciklusom moj limfom manjša in manjša. Mogoče sem včasih po kemoterapijah celo premalo počivala, saj sem hotela dokazati sebi in drugim, da sem močna, da zmorem, da se ne dam. Takoj s kemoterapij sem hodila na dolge sprehode s kužkom po Šišenskem hribu. Tudi telovadila sem na trim stezi. Z možem in kužkom smo ves čas mojega zdravljenja hodili na izlete in normalno živeli kot, da nisem bolna. Opustili smo le izlete v visokogorje in druge fizično bolj zahtevne športe. Takšen način življenja in sprejemanja bolezni predstavlja še dodatno prednost pri zdravljenju. Velik pomen so imeli tudi moja dobra volja, smisel za humor in nasmeh na ustih! Če ne bi bilo dobre volje, bi šlo vse skupaj dosti težje.
Čeprav sem bila ves čas zdravljenja v dokaj dobri psihični kondiciji in pozitivno naravnana, sem kljub temu doživljala tudi trenutke tesnobe, ko me je bilo strah smrti. Prebrala sem veliko knjig in čeprav sem bolj ali manj ves čas verjela vase in uspeh, sem poiskala pomoč tudi pri psihologinji na Onkološkem inštitutu, ki me je vključila v skupino, kjer smo se učili sprostitvenih tehnik, se pogovarjali in si izmenjavali izkušnje.

V veliko oporo med zdravljenjem mi je bil moj pogumni mož Dolf. Ko je včasih meni zmanjkalo poguma, ga je imel on in me spodbujal. Vedno mi je znal preusmeriti negativne misli. Prepričana sem, da je mojo bolezen doživljal skoraj tako, kot bi bil bolan sam. Na vseh pregledih in kemoterapijah me je spremljal, čeprav sem bila ves čas v dobri fizični kondiciji in bi lahko tudi sama čakala na preglede, terapije, izvide. Vedno je bil z mano, da mi je pomagal nositi breme strahu in vedno je bil z mano, da sva se skupaj veselila dobrih vmesnih izvidov. Med zdravljenjem me je večkrat nagradil z malenkostmi, ki mi veliko pomenijo. Poleg moža so pogumno prenašali zdravljenje tudi moji domači. Včasih so bili morda celo preveč skrbni, ampak razumem njihove občutke in skrb, saj sem njihov otrok, del družine in vem, da skrb izhaja iz njihove velike ljubezni. Vesela sem, da sta mama in oče tako hrabro prenašala moje zdravljenje in vem, da sta vložila veliko truda v pogum in nasmeh na ustih in lahko rečem, da sta uspešno skrivala svoja čustva. Brat mi je tudi na svoj način pokazal skrb zame. Ves čas je brskal za informacijami o limfomih, zdravljenju in starše oskrboval s spodbudnimi informacijami s spleta o moji bolezni.

Bolezen mi je dobro pokazala prave prijatelje. Ti so mi od vsega začetka stali ob strani. Nekateri, ki sem jih imela za prijatelje, so se iz strahu, ker niso vedeli, kako naj se obnašajo in kako naj komunicirajo z mano, umaknili in tako postali le še moji znanci. Nekateri znanci pa so postali moji dobri prijatelji. Vsaka moja prijateljica in prijatelj ima svoj delček pri zdravljenju. Veliko mi je pomenilo, ko so se prijatelji in znanci zanimali zame, me poklicali in povprašali, kako se počutim. V času zdravljenja sem imela možnost spoznati veliko novih, krasnih ljudi. Presenečena sem bila, kako so nekateri zaskrbljeno, drugi prisrčno, tretji izjemno skrbno reagirali na novico o moji bolezni. Vsak mi je hotel na svoj način pomagati z nasveti glede zdravljenja, s pogovori, z opogumljanjem, z obiski v bolnišnici med kemoterapijami, zanimanjem za mojo bolezen, z darilci za srečo…

Ne smem pa pozabiti zlatih sester in strežnic na oddelku H1 Onkološkega inštituta. Imen vseh se ne spominjam, ker jih je bilo veliko. Lahko samo rečem, da so sončki, ki lepo skrbijo za bolnike. Vedno so bile nasmejane, vedno na razpolago za pomoč, spodbujale so nas in nam s svojim pozitivnim odnosom do dela in nas pacientov dajale dodatno voljo in upanje. Pohvalilti moram tudi celotno zdravniško ekipo oddelka za limfome z Onkološkega inštituta, še posebno mojo onkologinjo dr. Tanjo Južnič Šetina.

Ugotavljam, da mi je bolezen prinesla tudi veliko lepih stvari v življenju. Popolnoma sem spremenila pogled na življenje. Nič več se ne ženem za stvarmi, ki so mi včasih veliko pomenile. Sedaj vem, da sem prva jaz in moje zdravje in temu primerno podrejam način življenja in razmišljanje. Mislim, da je najpomembnejše pri takšni bolezni, da jo človek čim prej sprejme ter ne izgubi upanja in poguma. Pomembno je tudi, da imaš okoli sebe pozitivne ljudi, da se ne zapiraš vase, ampak naglas govoriš o svoji bolezni. Skrivanje bolezni ni smiselno, saj to postane potem samo dodatno breme. Že tako pridejo včasih temni trenutki, ko me napade tesnobni strah pred ponovitvijo bolezni in posledično pred smrtjo. Če takrat ne bi imela bližnjih in prijateljev, ki jim lahko zaupam svoje težave, bi morala breme strahu nositi sama. Tako pa me pomirijo in prav hitro pozabim na skrbi in žalost in sem spet dobre volje.

Ko se ozrem nazaj, ugotavljam, da sem bila ves čas zdravljenja in sem še vedno velika borka, nabita z dobro voljo in energijo. Čeprav je bilo na trenutke tudi hudo, sploh ob soočanju z boleznijo in strahovi povezani z njo, sem bila in sem še vedno pogumna. Med zdravljenjem sem marsikaj doživela, potrpela in vse to z nasmehom na ustih in močno voljo do življenja. Čeprav me je bilo in me je še vedno včasih strah, da se mi bo bolezen ponovila, globoko v sebi ves čas verjamem vase, da bom še naprej zmagovalka!

Ko ti umre žena, na katero si življenjsko čustveno navezan, saj je od tistega dahnjenega poročnega Da ostal komaj le še živi spomin, veš, da je rak dejansko neusmiljen, zaenkrat tudi bolezensko v medicinskih pogledih kakor neozdravljiv. Zato je prav, da se ljudje upro rakastim obolenjem z vso dušo in vsem srcem - in samozdravljenje ob postenju nedvomno pomaga, kakor zagotavlja primeroma prav Lojze Peterle, ki si v kritičnih časih lastne biosomatske in psihosocialne prenove - tudi skuha sam! Značilno za rakaste bolnike/ce je tudi, da so vegani in vegetarijanci, saj želodec vnaprej odklanja mesno hrano, zlasti na žaru ali konservirano meso ter vsakovrstne, industrijsko izdelane, ponavadi poceni klobase v nižji cenovni kakovosti...

Evtanatija zaradi vnaprejšnje nedopovedljive napovedi - smrti? Saj sicer ne vemo ne ure ne dneva... Tako pa... Rakasti bolnik se mora samodisciplinirati, ako hoče resnično preživeti: stanje duha je telesno sopogojeno, o čemer pričajo vsi rakasti bolniki/ce... - zato jim ni treba povrhu še očitati, da si iščejo pota zdravja v samoozdravitvenih postopkih, kakor kdo... In še je res, da rakasta obolenja človeka nedvomno spremenijo - kajti vsako živo bitje rado živi in se boji palice ter bolezni... Preseganje trpljenja rakastih bolnikov, ki preživijo, je transcendentalno, v mnogočem celo navidez nedoumljivo, čeprav je povsem samo samozdravljenje docela jasno izraženo in z izrazito voljo do življena podkrepljeno z drugimi součinkovanji...

Škoda v okoljskih ozirih je lahko velika, še posebej, kadar so razmere "duhamorne", socialno bedne ali siromašne, kadar so čustva razgreto negativistično prenapeta ali so afekti izraženi na pragu nasilja oziroma agresivnosti, ali ko je telo omahlo zaradi vrste stresov, zaradi deloholskega izčrpavanja in zgorelosti, zaradi nezdrave prehrane, zaradi nepravega ali mehkega oziroma poljubnega urnika in dnevnika... Kaj pa pomeni "zdrav način življenja" - kaj drugega kot ustrezni zdrav življenjski slog, začenši z jutranjo telovadbo, s količkaj zdravo prehrano in pitno vodo, s postenjem - telesnim samoočiščevanjem itd., obenem z družinsko veselostjo ter družabnostjo. Zato so tudi Peterletova sporočila o samoozdravljenju preprosto človeška in jasna ter jih upošteva iz dneva v dan. Nekateri pa še ne "verjamejo", češ, kakor da bi moral že zavoljo diagnoze - kar kaj kmalu umreti... Žalostno in pretresljivo je, kadar prihajajo mnenja o smrtonosnosti s strani tistih, ki so v resnici sijajni bojevniki za življenje: to so zdravniki in zdravnice ter zdravstvena osebja!

Je življenje z zdravjem še zmerom prva dobrina? Je mogoče raka premagovati bolj res le z dobro voljo kot s slepili? Preden se bolnik zjoče na smrt, bi mu morali pomagati z zdravim življenjskim (samo)potrjevanjem, ne pa le s tradicionalno medicinskimi ukrepi in z drago farmakologijo ali le z operativnimi posegi...: skrivnost je, kako da kdo ne premine, medtem ko drugi kar podleže ne le rakasti najhujši bolezni... Kadar že vidimo na primer nasmejanega predsedniškega kandidata Lojzeta Peterleta, si rečemo: ta pa je tično in moralno naravnan, je pošten človek, sprejemljiv...!

Anamneza je osebna in družinska... Kdo od rakastih bolnikov je imel to bolezen že v družini, da je podlegel... Kateri vse so znaki, ki iz osebne preteklosti napovedujejo raka: ve se, na primer, da pljučnega raka dobijo prej kadilke in kadilci kot tisti, ki ne kadimo... Notranja bridkost in pesimizem sta večkrat prav tako nevarna za zdravje kot šele razvidni telesni znaki: zato je prav, da je že oseba, ki zboli za rakom, zaupana zdravniškemu zaupanju...: s tem bodo rakasti bolniki/ce sprejemljivi v občestvu!

Globalizacijski rak v večpojavnih oblikah in vsebinah postaja nevarnost tam, kjer je zdravje kakor samoumevno in preveč zanemarljivo, da bi še bilo vrednota in del življenjske sle po večnosti... Alternativnega življenja si ni mogoče kar izmisliti, češ da bi bilo samo življenje kakorkoli nadomestljivo, prej narobe. Jedro rakaste problematike torej ni šele v zdravstvu, ampak v pomenu, kaj je mogoče za življenje v naravi, družini, občestvu povsod sploh dejansko po/storiti! Šele tako je mogoče uvideti, da bo v prihodnosti rak tudi ozdravljiva, danes še zmerom smrtonosna bolezen... Eksperimentiranje z zdravili proti raku se itak nadaljuje, toda dokončnega zdravila proti raku še ni, kljub temu, da od časa do časa vržejo velike farmacevtske firme v zrak vest, kakor da so tik pred zdajci... Kemija življenja, kemija ljubezni, kemija sreče... kdo vse to doume?


Vladimir Gajšek

Videla sem zelo veliko smrtnih primerov in sicer od eno leto starih do starejših. Spominov iz otroštva imam le iz bolnišnic, saj sem tam preživela veliko časa. Skoraj pri vseh sem ugotovila, da niso vedeli, kaj pomeni kakovost bivanja. To jim je onemogočilo okolje (kako lahko ena mati zapusti leto dni starega dojenčka, ki ima tri tumorje in kako lahko mož vara petindvajsetletno ženo z rakom in majhnim dojenčkom,...) Najbolj se zamisliš, ko vidiš, da ti ljudje vse vedo, kaj se dogaja za njihovim hrbtom. O svojih težavah pa le molčijo in se smilijo sami sebi. Pobrati se je treba! Za partnerjem ti ne sme biti žal, saj vedno novi pride, tako pa tudi lasje ponovno zrastejo. Dojenček pa si na žalost ni izbral svoje mame. Živeti z rakom pomeni biti osveščen! Lahko se zapreš doma med štiri stene in čakaš na rešitev. Čakal boš zelo dolgo, saj nič ne leti iz neba. To se točno vidi, kakšno je povpraševanje na tem portalu. Vsak izmed nas bi imel kaj povedati o tej bolezni. Kako bomo reševali težave, če pa ste kar tiho in čakate, da bo kdo drug spregovoril namesto vas. Največkrat o naši usodi odločajo ljudje, ki sploh ne vedo, kaj pomeni zboleti za rakom. Krivi pa smo seveda sami...