Spoštovani sodelujoči v spletni razpravi,

vljudno vabljeni, da slovenski poslanki v Evropskem parlamentu dr. Romani Jordan Cizelj posredujete vaša mnenja, stališča in predloge, kako premagati podnebne spremembe.

Vaša sporočila objavite tako, da izberete povezavo ODGOVORI. Odprl se vam bo obrazec za vnos sporočila, v katere vpišete vaše Uporabniško ime oz. ime in priimek (v primeru, da želite ostani anonimni, vpišite ime Gost), Naslov sporočila, Potrditveno kodo in vsebino sporočila. Sporočilo objavite s klikom na Pošlji.

Za objavo sporočila ni potrebna predhodna registracija na forumu.

Posvetovanje bo potekalo do 15. januarja 2010.

Več informacij o namenu in ciljih spletnega posveta, izhodiščnih vprašanjih in gradivih, problemu podnebnih sprememb, političnemu kontekstu ter odzivu na vaše predloge in njihovem vključevanju v delo Evropskega parlamenta, je dostopnih v povabilu gospe evropske poslanke, ki je objavljeno v spodnjem prispevku.

Vzporedno s spletnim posvetovanjem poteka tudi kratka spletna anketa "Kako najpogosteje skrbite za ohranjanje okolja?"

Vljudno vabljeni k sodelovanju v razpravi in anketi!

Simon Delakorda, moderator

Povabilo k sodelovanju v spletnemu posvetu "Kako bomo premagali podnebne spremembe?"

Mednarodne konference o podnebnih spremembah (COP15) se bom udeležila kot članica delegacije Evropskega parlamenta. Na konferenci želim biti aktivna in želim zastopati stališča državljank in državljanov, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja našemu zelenemu planetu. Zato sem se odločila za posvetovanje na spletnem forumu. Stališča, ki mi jih boste posredovali, mi bodo služila kot vodilo za moje delo na konferenci, pa tudi sicer pri oblikovanju okoljskih politik v Evropskem parlamentu. Vabljeni k sodelovanju!

Namen in cilji spletnega posveta

Smo tik pred mednarodno konferenco o podnebnih spremembah (COP15), ki bo v decembru 2009 potekala v Kopenhagnu. Po načrtovani časovnici naj bi bila to zadnja v sklopu treh konferenc, ki potekajo v razmiku enega leta in naj bi se končale s sprejemom mednarodnega dogovora o skupnem ukrepanju na področju podnebnih sprememb.

Medtem ko so bila še v začetku letošnjega leta pričakovanja glede izzida konference COP15 optimistična, pa so postala le-ta v drugi polovici letošnjega leta precej bolj previdna. Težava človeštva je v tem, da se podnebne spremembe že dogajajo in to v precej večjem obsegu kot so znanstveniki predvidevali s svojimi nedavno razvitimi modeli. Ukrepati moramo torej takoj in začeti zniževati globalne izpuste toplogrednih plinov že po letu 2015. To pa pomeni korenit prehod v nizkoogljično družbo, ki terja ogromno znanja, ustvarjalnosti, ustrezno družbeno okolje in pripravljenost na spremembe. Za prehod v takšno družbo je potreben tudi politični pogum ter široka podpora ljudi za uresničitev skupnega cilja. Globalno je bil ta cilj že določen: temperatura se sme dvigniti največ za 2 stopinji Celzija. Pri uresničevanju tega cilja smo pomembni vsi: vsak posameznik in posameznica, ter vsaka država, od velikih do manjših, od razvitih do razvijajočih se.

Priporočila in predloge, ki jih boste zapisali v tem spletnem posvetovanju, bom upoštevala pri svojih nastopih na COP15. Primerjala jih bom tudi s priporočili, ki jih za delovanje delegacije Evropskega parlamenta (EP) oblikujemo v parlamentu. V primeru razhajanj bom presodila, ali so potrebne dodatne aktivnosti v EP.

Od vas si želim prejeti predvsem odgovore na dva sklopa vprašanj:

1. Kakšna so vaša pričakovanja o zaključkih konference COP15? Pričakujete, da bo dosežen končni sporazum, ali ocenjujete, da je to trenutno še nemogoče? Koliko časa lahko mednarodna skupnost še porabi, da doseže dokončni sporazum? Kakšno odgovornost za zmanjšanje izpustov bi morale prevzeti razvite države in kakšno države v razvoju ? Kako bi morala biti porazdeljena finančna bremena? Kakšna stališča naj na COP15 zastopa EU in kako naj nastopa Slovenija?

2. Kakšen bo vaš osebni prispevek k uresničitvi ciljev? Ali in kako ste pripravljeni spremeniti svoje dnevne navade, da bi živeli »bolj zeleno«? Ste pripravljeni na povišanje cen izdelkov, ki bi nas prisilile k bolj premišljenemu trošenju? Kateri izdelki naj bi to bili, da ne bi obremenili tistih skupin prebivalstva, ki živijo skromno in bi jih s podražitvami lahko pahnili v revščino?

Želim si pestrih odgovorov na zastavljena vprašanja!

Moj odziv na razpravo

Na specifična vprašanja in teme, ki jih boste odprli v tem posvetu, bom občasno odgovarjala po elektronski pošti ter z zapisi na forumu.

Ob zaključku konference vas bom v najkrajšem možnem času obvestila o mojih pogledih na potek in rezultat COP15.

Če bo na COP15 dosežen mednarodni dogovor, bo s tem zaključena tudi naša spletna razprava. V primeru, da bo dogovor pomaknjen v prihodnost (slišijo se glasovi, da naj bi bila še ena konferenca sredi naslednjega leta), pa bom z razpravo na forumu nadaljevala do naslednje konference oz. do zaključka pogajanj. Upam, da nam bo organizator spletne razprave to omogočil.

Predstavitev problema in izhodiščna gradiva

1. Predstavitev problema ter politični kontekst ukrepanja na področju podnebnih sprememb
2. Izhodiščna gradiva za spletno posvetovanje

dr. Romana Jordan Cizelj, slovenska poslanka v Evropskem parlamentu (ELS-KD, SDS)
http://www.rjordancizelj.si/

1. V Koebenhavnu je nujen takojšen pošten, pravičen in ambiciozen podnebni dogovor. Ogromno vemo o problemu in ga tudi krepko občutimo, vemo pa tudi, da ga je povzročil človek. Vemo tudi za možne rešitve, ki jih ponujajo strokovnjaki, vemo tudi, da bi morala Slovenija spremeniti energetski sistem in uvesti obnovljive vire. Od praznega govorjenja in obljub se ne bo zgodilo nič, ni projektov, ni zakonodaje, nevladne okoljske organizacije se ne upoštevajo, hvala bogu, da jih vsaj imamo.

Vemo, da potrebujemo globalno delovanje,ker je problem podnebnih sprememb problem vseh zemljanov in če se bo ta fosilna požrešnost še nadaljevala, gorje našim zanamcem. Zato bodo decembra vse oči uprte v svetovne voditelje, od katerih se veliko pričakuje. Morajo nekaj storiti!

2. Resnično bomo primorani živeti bolj zeleno. Izhajam iz zelenega podeželja, kjer si sami pridelujemo "zeleno hrano",od sadja pa do zelenjave. Spominjam se, da mi je večkrat katera mestna sodelavka rekla, pa se ja ne splača toliko delati, greš v trgovino, pa si vse kupiš. Sedaj si tudi one iščejo vrtičke in sprašujejo po domačih vrtninah. Ne samo visoke cene hrane, tudi kvaliteta dobiva svojo ceno.

Cene izdelkov se bodo verjetno višale (če bo višji DDV), nihče nas ne bo vprašal. Žal je treba v teh kriznih časih premišljeno trošiti, hrana pa je tista postavka družinskega proračuna, ki največ vzame. Osnovni prehrambeni izdelki se ne bi smeli dražiti, če se že mora, naj se draži alkohol, cigareti.

Kar pa se tiče mojih dnevnih navad, se krepko zavedam, da sem lahko srečna, da živim v naravi, rada imam našo zemljo, rada imam sveži zrak, kjer se tudi veliko gibljem. Zato težko dojemam, da ni volje, da bi ohranjali, kar nam je bilo podarjeno. Star pregovor pravi, kar seješ, to žanješ in kmalu ne bo kaj žeti, narava nam bo vrnila z obrestmi vred.

Pa lep pozdrav,

Branka

Strinjam se s predhodničinim mnenjem. Tudi sama skušam živeti zeleno, veliko uporabljam javni promet, ločujem odpadke (čeprav se je bilo težko privaditi), hrano pridelujemo doma.

Glede revščine bi pa opozorila, da je ta že tukaj. Ogromno naših državljanov je že pahnjenih vanjo, tega se sploh ne zavedamo. Tukaj lahko politika ogromno naredi, ni vse na nas, državljanih.

Naslov teme se mi zdi malo ponesrečen. Podnebne spremembe so predvsem naravni pojav, narave pa ni mogoče premagati niti se ni dobro z njo boriti. Človek si v zadnjih letih želi le omejiti svoj vpliv na te podnebne spremembe. Po mojem mnenju je ta vpliv relativno majhen, premalo raziskan, statistično nezadostno obdelan in precej demagoško obravnavan, kljub temu pa je iz številnih razlogov dobro, da človeštvo poskuša zmanjšati emisije toplogerednih plinov. S tem bo namreč prihranilo naravne vire, zmanjšalo dejansko onesnaževanje okolja in znižalo stroške v marsikateri dejavnosti. Poleg tega bo tudi razvilo nove tehnologije, kar pomeni več znanja, več delovnih mest in splošno večjo učinkovitost. Prav pa bi bilo, da bi svojo učinkovitost poskušal povečati tudi javni sektor (po vsem svetu, vendar me zanima zlasti naša država in EU), ki breme prihrankov in vse druge nevšečnosti vedno v celoti prenese na ostale družbene segmente, ali pa jih kvečjemu prerazporeja, medtem ko sam deluje približno skladno s tretjim zakonom termodinamike (stalno naraščanje entropije). To izkazuje tudi nenehna rast proračunske porabe, ki je nič, prav nič ne more ustaviti.

Če je torej prebivalstvo najprej treba malce prestrašiti, da bo bolj zavzeto sodelovalo pri doseganju zastavljenih ciljev, potem je menda utemeljen tudi pristop, ki so ga ubrali nekateri aktualni in bivši svetovni voditelji in drugi mnenjski vodje, torej nazorno in brutalno opisovanje katastrof, ki domnevno grozijo našemu planetu. Sam menim, da bi moralo zadoščati tudi dosledno opozarjanje na ugodne ekonomske učinke prihrankov energije in surovin oz. rabe obnovljivih virov, ustrezna davčna politika ipd. Najbrž je ta moj pogled malo idealističen, kajti velike množice se redko vedejo racionalno, iz množice različnih interesov pa se tudi redko izlušči optimalna kombinacija rešitev.

Dolgujem pa vam še odgovore na zastavljena vprašanja:

pričakujem, da bo na konferenci dosežen napredek, vendar ne bo spektakularnih premikov. S tem ne bi bil nezadovoljen, kajti moja vizija napredka je zložen, neprekinjen in trajen evolucijski proces. Tak razvoj tudi najbolj blagodejno vpliva na gospodarsko situacijo in blagostanje ljudi. Do dokončnega sporazuma bo po mojem mnenju preteklo še kakih 15 let, vendar to ne pomeni, da ne bo povsod po svetu do tedaj dosežen napredek. Odgovornosti za zmanjšanje izpustov nima smiskla diferencirati - države v razvoju jih bodo znižale bistveno lažje in z manjšimi stroški, kot razvite države in prav je tako. Odgovornost je torej enakomerno porazdeljena, le referenčna obdobja za doseganje ciljev morajo biti dovolj dolga. Ne podpiram kakršnega koli prerazporejanja bremen - vsak naj nosi svoje stroške. Razviti svet naj ne plačuje stroškov držav v razvoju, vendar pa naj jih tudi ne izkorišča (s preprodajo emisijskih kuponov ipd.)

Izjemo lahko predstavljajo le najrevnejše države, ki pa nikoli niso bile problematične glede emisij. Tam lahko razvite države preventivno pomagajo, da se ne bi razvijale in uporabljale zastarele tehnologije.

Moj prispevek k uresničitvi ciljev je najbrž lahko bistveno večji, kot če bi svoj lastni "ekološki odtis" zmanjšal na nič. Svoje navade sem, tudi zaradi svoje poklicne poti, spreminjal zlagoma, skozi dve desetletji in tudi v prihodnje kaki ostri zasuki ne bodo potrebni. Marsikdo pa bi moral svoje navade danes spremeniti do te mere, da bi bilo to zanj zelo boleče (npr. moji visoko izobraženi sosedje in someščani, ki v posodo za mešane odpadke brez pekoče vesti odlagajo steklenice, časopise in podobno). Umetno povišanje cen izdelkov se mi zdi slaba rešitev, njihova socialno motivirana diferenciacija pa še slabša. Vsaj tam, kjer trg deluje. Drugo so npr. cene komunalnih storitev, ki so pri nas in še marsikje prenizke in bi jih bilo treba povišati na ekonomsko raven.