Zadnja (od torka 08.12) afera iz srečanja v Kopenhagnu je razkriti "Danski dokument", ki razkriva zakulisne igre in izigravanja.

Ali ste ugotovili, kam so v tem dokumentu razvrstili Slovenijo? Ali med dežele, ki jim bo dovoljen razvoj, ali med dežele, ki naj bi jih potisnili v nerazvito stanje?

Prosim da to preverite in ne sprejemate nikakršnih deklaracij, ki bi ogrozile razvoj in napredek Slovenije

Spoštovana dr. Cizelj in ostali sodržavljani,

ne glede na to, ali ljudje s svojim delovanjem povzročamo podnebne spremembe ali ne, bi bilo za prihodnost sveta najbolje, da prenehamo jesti živali.

S tem lahko rešimo oziroma omilimo dva svetovna problema:

1. globalno segrevanje (ker proizvodnja klavnih živali povzroča najmanj 51% toplogrednih plinov - http://www.worldwatch.org/node/6294). To pomeni: četudi bi vsi prebivalci našega planeta prešli na alternativne vire energije in četudi bi vse žarnice nadomestili z varčnimi sijalkami in četudi bi popolnoma ukinili ves avtomobilski in letalski promet, bi bili učinki na podnebje še vedno manjši, kot če bi ljudje prenehali jesti meso in bi prešli na rastlinsko prehrano.

2. lakoto (ker bi lahko žito in zelenjavo, ki jo sedaj pojedo klavne živali, pojedli lačni ljudje).

Vse je odvisno od osebne integritete posameznika.

Lep pozdrav in uspešno delo še naprej!

mag. Margita Adamič, univ. dipl. ekon.
vegetarijanka 13 let

Trditev, da ljudje z izpusti CO2 povzročamo globalno segrevanje, je povsem na trhlih nogah.

CO2 je tako zelo marginalen (neučinkovit) toplogredni plin, da tudi če bi se njegova koncentracija podvojila, temperatura zemlje ne bi mogla narasti za več kot 0,5 stopinje C.

Ob tem ljudje s svojo industrijo prispevamo zelo majhen odstotek celotne koncentracije.

Povsem nerealna so sklepanja, da lahko tudi zelo majhno povečanje koncentracije CO2 sproži huda povratna ojačanja, katera bi povzročila močnejše segrevanje.

V zgodovini so bile koncentracije CO2 občasno tudi 10 krat večje kot so danes, pa se kljub temu ni nikoli zgodilo nikakršno povratno ojačanje, ki bi segrevalo svet.

Problem CO2 je neresničen in v Kopenhagnu preganjajo duhove.

Premagati hočete klimatske spremembe?
Ste slišali o Perzijskem kralju Xerxsu, ki je dal bičati Helespon, ker je preveč valovil, da bi se njegove čete za invazijo Grčije vkrcale.
Kako morete biti tako megalomansko neumni.
Masa atmosfere je 5300 miljard megaton
Masa ogljikoveka dioksida v atmosferi je 3 miljone megaton
Ta zaniha 48000 megaton vsako leto
Pet miljard ljudi na svetu izdiha 5000 megaton ogljikovega dioksida
500 miljonov avtomobilov na svetu izpusti 2500 megaton ogljikovega dioksida letno
Oksidacija celotne produkcije premoga v USA proizvede 3500 megaton oglikovega dioksida

*****

Na podlagi načela št. 5 komuniciranja na spletnem Državljanskem forumu Evropske razprave je bil zadnji stavek prispevka izločen iz odprte razprave in arhiviran v za to namenjenemu sklopu Arhiv tem in prispevkov.

Simon Delakorda, moderator

Stroga kontrola nad pesticidi in vodnimi viri po Sloveniji,redno izobraževanje kmetov glede uporabe le teh.Ločevanje odpadkov in pravilna predelava,ter odlaganje v deponijah.Omejevanje izpušnih plinov v mestih, spodbujanje uporabe avtobusov oziramo koles, vendar bo težko, Slovenčki so preveč razvajeni...Vsak se želi bahati s svojim avtom!Kontrola tudi nad divjimi živalmi,preveč pobijanja tudi ni vredu, ruši se ekosistem.Omejiti podiranja dreves, če prav so lastniki gozdov, bi morala država imeti kontrolo da se gozdovi zasajajo v enakem razmerju kot je bilo letnega poseka...Pogrešam čistilne akcije po občinah spomladi, ko smo bili vsi zunaj in čistili okolico...začeti je treba izobraževati podmladek v vrtcu in šoli, naj gredo vsako pomlad čistiti s učitelji okolico šol, vrtcev...naj tudi tam ločujejo odpadke in to potem prenesejo tudi domov,skupne delavnice na temo čisti dom, čista narava...Prihodnost je v mladih, ki prihajajo za nami...privzgojiti jim moramo ljubezen do našega modrega bisera-zemlje.Strogo kaznovati kršitelje,tudi če policaj opazi da v mestu odvrže kdo papirček ali cigareto po tleh...

ODZIV NA SPLETNO POSVETOVANJE


dr. Romana Jordan Cizelj

Odziv v pdf datoteki (198 kb)

Spoštovani obiskovalke in obiskovalci spletnega foruma,

podnebna konferenca v Koebenhavnu je za nami in tako se je iztekel tudi čas našega posvetovalnega foruma v pričakovanju njenih izidov. Z različnimi pričakovanji ste konferenco napovedovali tudi vi, spoštovani udeleženke in udeleženci spletne razprave – nekatera so bila optimistična, nekatera pesimistična, pa tudi zelo realna.

Naj najprej potegnem črto pod podnebno konferenco v Koebenhavnu.

Pred oceno rezultatov smo vsi potrebovali čas za razmislek. V nekaj tednih po zaključku konference smo si uspeli zbistriti misli in že na januarskem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu smo izmenjali stališča, ki smo jih strnili ob sprejetju resolucije v februarju. Rezultat COP15 ni napaka, niti ni katastrofa, je pa razočaranje. A zdaj res nimamo časa, da bi tarnali nad slabim rezultatom, temveč se moramo zazreti v prihodnost. Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da moramo nadaljevati začeto delo. Ker z rezultati nismo zadovoljni, moramo verjetno nekaj spremeniti, da bomo naslednjič uspešnejši. Predvsem pa se moramo vprašati, kako naprej, da se razočaranje ne ponovi! Neobhodno moramo opraviti razmislek o delovnih metodah na konferenci ter o vodilni vlogi Evropske unije.

Najprej o poteku in organizaciji same konference, ki se je iz srečanja strokovnjakov razvila v velik medijski dogodek. Tako je tudi prav, saj smo lahko na področju ohranjanja narave uspešni le s podporo javnosti. A temu bi se morala prilagoditi tudi organizacija konference. Delo strokovnjakov in pogajalcev bi namreč moralo potekati nemoteno, ne glede na spremljevalne dogodke. Javnost pa bi morala biti o konferenci obveščena uravnoteženo, torej tako o opravljenem resnem delu kot tudi o neformalnih srečanjih, ki potekajo vzporedno s konferenčnim delom. Vse prevečkrat namreč v medijskem prostoru odmevajo dogodki, ki prav nič ne pripomorejo k uspešnim zaključkom konference.

Ob razmisleku o delovnih metodah konference in pogajanj bi morali odgovoriti tudi na vprašanje o vlogi svetovnih voditeljev na konferenci. Ali pridejo predsedniki vlad in držav na konferenco zato, da si pod pretvezo lažne zaščite svoje države pred prevzemanjem bremen za okoljsko varnost utrjujejo notranjepolitično moč? Mar ni njihova vloga ta, da na pogajanjih poskušajo najti kompromise ter pomagajo doseči sporazum? No, dokler bodo vsi ti voditelji javno oznanjali svoja neomajna stališča, še preden bodo stopili v pogajalsko sobo, tako dolgo ambicioznega sporazuma ne bomo dosegli. Pogajanja so vendar postopek, ki se začne tako, da strani med sabo izmenjajo stališča in dosežejo sporazum tako, da vsak nekaj dobi in vsak nekaj izgubi. Je dovolj, da v prihodnje računamo le na politično kulturo visokih politikov, ali bi bilo dobro razmisliti tudi o postopkih, ki bi pomagali h konstruktivnemu ozračju?

In končno moram omeniti še vodilno vlogo Evropske unije na področju podnebnih sprememb. Besedici "vodilna" in "prvenstvena" sta že tolikokrat poleteli v zrak in v njem izpuhteli, da obstaja nevarnost, da ljudje temu kmalu ne bodo več verjeli. A na področju razvoja okolju prijaznih tehnologij je Unija prav res velesila. Na področju okoljskih politik imamo prvenstvo, 7. okvirni program je največji raziskovalni program v svetu, skupaj razvijamo trajnostno gospodarstvo z učinkovito rabo surovin in recikliranjem odpadkov. Svojo vodilno vlogo pa je Unija zagotovo izgubila v pogajalskem procesu. Na zaključna pogajanja v Koebenhavnu sploh nismo bili povabljeni. To pa pomeni, da moramo razmisliti o svoji pogajalski strategiji ter taktiki. Sama menim, da se Unija z vlogo koordinatorice ne sme zadovoljiti. V pogajalski proces moramo biti aktivno vključeni od njegovega začetka pa do konca. Vendar pa mi je povsem jasno, zakaj Unija ob koncu konference ni bila vabljena na pogajanja. Le zakaj bi vabili evropske pogajalce, če smo pa že mesece pred začetkom pogajanj javno predstavili svoja ključna pogajalska izhodišča! V ključnih trenutkih nismo mogli ponuditi nobenega korenčka več, v takih pogojih pa tudi palica ne deluje. In še nekje smo verjetno zgrešili. V pretirani skrbi za kredibilnost in ambicioznost Unije smo se preveč oddaljili od ostalih držav. Če se želimo uspešno in konstruktivno pogajati, se moramo tretjim državam približati, ne pa se od njih oddaljevati. Konec koncev je naša edina možnost, da uspemo ustaviti globalno segrevanje ta, da tudi globalno ukrepamo. Torej, postavljajmo si okoljske cilje, ki se razumno umestijo v globalno okolje, hkrati pa si moramo ustvarjati zaveznike v mednarodnem prostoru. Podnebne spremembe in ukrepanje nanje bi morale postati stalnica na mednarodnih srečanjih Evropske unije. Vse glasnejši so tudi glasovi o vzpostavitvi podnebne diplomacije. Da, to bi lahko bil dober inštrument pritiska v tretjih državah za dosego sporazuma, kasneje pa bi podnebno diplomacijo morali preoblikovati v gospodarsko diplomacijo. Tudi ostali svet bo postal lačen okolju prijaznih trajnostnih tehnologij.

S tem razmišljanjem sem pravzaprav odgovorila že na kar nekaj vprašanj in stališč, ki so bila odprta in izražena v spletnem posvetovalnem forumu.

Koebenhavnski dogovor je veliko manj od tega, kar bi pregrevajoča se Zemlja ta trenutek potrebovala. Politični sporazum je bil vendarle dosežen, čeprav brez kakršnih koli referenc na pravno zavezujoči dokument. Edine številke Koebenhavnskega dogovora so le omejitev globalnega segrevanja ozračja za največ 2 ˚C (v letu 2015 pa se pričakuje pregled izpolnjevanja zahtev in morebitna omejitev na 1,5 ˚C) in finančna pomoč razvitih držav državam v razvoju (30 milijard ameriških dolarjev v letih 2010–2012, nato višanje letne vsote do 100 milijard ameriških dolarjev v letu 2020), pri čemer so slednje morale privoliti v transparentnost porabe sredstev, ki jim jih bodo namenile razvite države. Ta denar bo namenjen revnim državam, ki se spopadajo z globalnim segrevanjem, za njihovo prilagajanje (s strani javnih in zasebnih sektorjev, bilateralnih in multilateralnih virov). To kratkoročno financiranje je namenjeno tudi za preprečevanje deforestacije. Glede finančne razdelitve bremen preteklega onesnaževanja so udeleženci spletnega posvetovanja izrazili različna mnenja, pri čemer so izpostavili, da bi si države v razvoju morale prizadevati, da države v razvoju ne bi kupovale oz. prevzemale zastarelih tehnologij.

Končno besedilo ne omenja časovnih zavez za zmanjšanje emisij, kot tudi ne potrebnih količin zmanjšanja emisij za posamezne države ali skupine držav. Vse do zadnjega dne so se države držale svojih začetnih pogajalskih stališč. Indija in Kitajska sta se upirali zavezam o svojem prispevku za zmanjšanje emisij za 50 % do 2050. Na drugi stani so najbolj ranljive države (revne, ogrožene otoške države) vztrajale na mejni vrednosti 1,5 ˚C za globalno segrevanje, ZDA pa so vztrajale pri 17-odstotnem zmanjšanju glede na leto 2005 (kar je 4 % glede na leto 1990). Koebenhavnski sporazum vsebuje tudi predlog ustanovitve zelenega podnebnega sklada (Green Climate Fund) za podporo projektom držav v razvoju za namene prilagajanja, graditev zmogljivosti, zmanjšanje emisij in tehnološkega razvoja ter prenos čistejših tehnologij.

Nekateri sodelujoči v spletni razpravi so menili, da se globalno segrevanje v resnici ne dogaja. Da se je ukrepanje na tem področju začelo nekoliko pozno, šele v začetku leta 2007, je krivo prav to, da smo čakali na sporočilo znanstvenikov, ki so nam takrat prepričljivo zatrdili, da se podnebne spremembe dogajajo in v 90 % so se strinjali s tem, da so posledica človekovega prekomernega poseganja v naravo. Pretirano strašenje ljudi s posledicami onesnaževanja ni po mojem okusu, a ukrepati moramo takoj.

Prav vesela pa sem odzivov na naslov spletne razprave, ki so ga nekateri imenovali kot "zavajajočega". Zapisan je bil premišljeno, prav z namenom pritegniti čim več sodelujočih k razmišljanju o našem odnosu do narave, o našem sožitju z njo, o prilagajanju na njene spremembe in nujnosti hitrega ukrepanja.

Kaj lahko sami storimo?

Tisti, ki ste sodelovali v spletni razpravi, ste že sami dobro okoljsko osveščeni in navedli ste veliko možnosti osebnega prispevka k varčevanju z energijo in k ohranjanju okolja.
Dobro se mi zdi izpostavljeno tudi mnenje "Na tem nivoju lahko veliko stori politika: urejanje mestnega prometa, kolesarskih stez, morda subvencije pri nakupu ali proizvodnji aparatov z manjšo porabo energije." Večina sodelujočih razpravljavk in razpravljavcev navaja, da je že spremenila osebne navade in jih še spreminja, da bi živeli bolj zeleno, menite tudi, "da bi se ob določenih pogojih morale povečati cene izdelkov, ki bi nas prisilile k bolj premišljenemu trošenju," hkrati pa ste opozorili tudi na revščino, ki je že med nami.
Prav zaradi stanja, ki ga odlično popišejo tudi vaša različna mnenja, moramo premišljeno uvajati ukrepe. Vemo, da moramo svoj vpliv omejiti. Vemo, da bomo najhitrejši učinek dosegli, če bodo ljudje morali za onesnaževanje plačevati. Ker pa na okolje vplivamo s prav vsako dejavnostjo, se z doslednim upoštevanjem načela "onesnaževalec plača" ne bi podražili le "izdelki za razvajanje", ki si jih lahko privoščijo le bolj premožni. Višje bi bile tudi cene energije, hrane, javnega prometa, … to pa bi prebivalstvo lahko zelo prizadelo. V času finančno-gospodarske krize je po mojem mnenju uvajanje novih davkov in obremenitev nesprejemljivo, v poštev pride le povečanje učinkovitosti in varčevanje. Tu pa sem že spet pri osebni odgovornosti posameznika in pomenu osveščanja.

SPLETNA ANKETA

Na spletno razpravo ste se odzvali tisti, ki se počutite odgovorni za zmanjšanje našega vpliva na okolje. Z odgovori na spletno anketo ste dokazali, da ne sodite v skupino, ki o »zelenem« obnašanju le govori, ampak ste tudi sami spremenili del svojih življenjskih navad. Da pa jaz ne bom ostala zgolj pri besedah, moram zapisati, da tudi sama ločeno zbiram odpadke, redno ugašam luči, v trgovino nosim vrečko ali škatlo za večkratno uporabo, v trgovini zbiram izdelke z manj odvečne embalaže, ... Verjamem, da nas je iz dneva v dan več. Želim pa si več konkretnega ukrepanja v slovenskem političnem prostoru.

VPRAŠANJA IN KOMENTARJI OBISKOVALCEV

Naj se na tem mestu odzovem tudi na nekaj vaših vprašanj in komentarjev.

- Na spletenem forumu je bilo izraženo mnenje, da "je že prepozno za ukrepe, saj se podnebne spremembe že dogajajo. Svetovne konference poleg tega porabijo veliko denarja za osebne promocije in logistiko (letalski prevozi) na račun visokih ustanov, a ne prinašajo rešitev."

Nikoli ni prepozno. Je pa glede na nekatera opozorila znanstvenikov res že zelo pozno. To pomeni, da moramo ukrepati hitro, odločno in globalno.

- Izraženo je bilo tudi opozorilo, "da zgolj globalno usmerjene akcije le še stopnjujejo krizo. Podnebne spremembe bomo premagali šele takrat, ko bo med ljudmi v družini in soseščini (mikro raven) zavladal red." Prav tako je bilo izpostavljeno mnenje, "da bomo navkljub sprejemanju sporazumov globalno gledano ostali na enaki poziciji dokler bo kapital prioriteta tako politike kot gospodarstva. Ko se bo politika začela zavedati negativnih posledic kapitalizma in le tega poskušala z intervencijami omejiti, so mogoče velike spremembe predvsem v smeri večje kolektivne pripadnosti, da je vprašane ohranjanja narave del naše lastne etike in morale. Vloga politike je, da uskladi različne interese, doseže konsenz, oblikuje sporazume in predvsem poskrbi za to, da bodo le ti implementirani."

Po mojem mnenju ni konstruktivno izkoriščati podnebne spremembe za ideološko revolucijo in boj proti kapitalizmu. Uspešni bomo le, če bomo pripravljeni prepoznati in sprejeti obstoječe stanje. Tudi tisto, ki opredeljuje človekovo naravo. Zato so uspešni ukrepi lahko le taki, ki ljudi nagrajujejo za izvajanje "okolju prijaznih" dejanj (raziskave, razvoj, investicije, …) tako na osebni kot na družbeni ravni.

- GWP Slovenija (Global Water Partnership Slovenija): "Zavedati se moramo dejstva, da narava ni niti v najmanjši nevarnosti, v resni nevarnosti je obstoj človeštva. Če s površja zemlje izgine človek, si bo narava že opomogla."

Vprašljivo je, če bo človek resnično izumrl zaradi podnebnih sprememb. Bodo pa zagotovo posledicam najbolj izpostavljeni revni ljudje, ki so za podnebne spremembe najmanj krivi. Sicer pa bodo tako kot ljudje višje temperature občutile tudi rastlinske in živalske vrste.

- Izpostavljeno je bilo mnenje, "da se globalno segrevanje v resnici ne dogaja ter da se že 10 let dogaja ohlajanje navkljub vsem grožnjam in napovedim IPCC računalniških modelov (afera "Climategate"). Ne obstaja globalno segrevanje niti ne vremenske spremembe. Histerijo v zvezi s podnebnimi spremembami poganja propagandna politična mašinerija OZN, ki ima svoje interese po pridobivanju moči. Neodgovorno do davkoplačevalcev je, če se tako imenovani "strokovnjaki" ne potrudijo in ne poiščejo originalnih virov, pač pa le ponavljajo propagandno gradivo IPCC. Iz originalnih - nepredelanih podatkovnih zbirk o meritvah temperature po svetu je namreč jasno da ni nobenega globalnega segrevanja."

Znanstveni pristop zahteva skrbno zbiranje podatkov, njihovo analizo in interpretacijo, oceno negotovosti. Praviloma so znanstveniki do vsega skeptični, izražajo dvom in iščejo podatke in argumente, da dvom ovržejo ali dokažejo, da je opravičen. Njihova dognanja glede segrevanja ozračja kažejo na veliko strinjanje, ki je za znanstveno skupnost prej redkost kot pravilo. Zato se je politika odločila, da zaupa ugotovitvam in priporočilom znanstvenikov, zbranih v okviru medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC). Pri tem pa morajo biti pristojnosti in odgovornosti jasne in ločene. Znanstveniki so odgovorni za pravilno oceno stanja in predvidevanja posledic, politika pa za uspešno ukrepanje. Nikakor pa nima politika zmogljivosti, znanja in izkušenj, da bi na svoja ramena prevzela odgovornost za pravilnost znanstvenih dognanj. "Le čevlje sodi naj kopitar …"

- Kako bo Slovenija v prihodnosti zmanjšala emisijo TP, če bo gradila nov blok TE v Šoštanju in plinsko elektrarno v Kidričevem?

Moje mnenje: ne bo. To vprašanje bi bilo potrebno nameniti slovenski vladi. So pa nekatere nedavne odločitve v energetiki zaskrbljujoče.

- Le čemu nam je potrebno (ob odpustkih) plačevati tako visoke kazni za prekomerne izpuste?

Zaenkrat še nič ne plačujemo. Če pa ne bomo izpolnili zavez, bomo plačevali kazni. Zato, ker je EU pravna država, kjer ni dovolj le na papirju lepo napisano besedilo, ampak je potrebno obljube tudi izpolniti.

- Ali ne bi bilo smiselno ta denar vložiti v razvoj in prestrukturiranje gospodarstva, ki bo do okolja in človeka vzdržno, predvsem pa ne bo energetsko potratno?

Točno tako, zato bi slovenska politika morala sprejeti ustrezne ukrepe.

- V Kopenhagnu je bil razkrit "Danski dokument", ki razkriva zakulisne igre in izigravanja. Ali ste ugotovili, kam so v tem dokumentu razvrstili Slovenijo? Ali med dežele, ki jim bo dovoljen razvoj, ali med dežele, ki naj bi jih potisnili v nerazvito stanje?

Pogajanja so bila zasnovana tako, da njihov rezultat nobeni državi ne bi omejeval pravice do razvoja.

Vsem sodelujočim v spletni razpravi se zahvaljujem za vašo pripravljenost in angažiranost v skupnih prizadevanjih za ohranjanje našega okolja, za prilagajanje na podnebne spremembe ter za zmanjševanje vplivov na okolje. Zelo sem vesela, da ste se v razpravo vključile okoljske nevladne organizacije Focus, Greenpeace, GWP Slovenija in Umanotera, ki pomagate sooblikovati okoljske politike v Sloveniji. Prav tako sem vesela vseh posameznih obiskovalcev spletnega foruma, ki se vam je zdelo pomembno, da ste si vzeli čas in izpolnili anketo ali zapisali svoje mnenje, pomisleke, zastavili vprašanja. V tem sklopu sem vesela tudi odziva in vprašanj gledalcev v spletnem prenosu nekaterih javnih dogodkov (javni razpravi v Mariboru in v Centru Evropa). Vaša mnenja in pogledi, čeprav včasih raznoteri, so zame kot poslanko v Evropskem parlamentu dragocen vir informacij in pogledov za nadaljnjo implementacijo politik, ki zadevajo okolje. Vabim vas tudi k nadaljnjemu spremljanju in sodelovanju.