V tem sklopu so objavljena stališča nevladnih organizacij, ki so bila za spletno posvetovanje "Kako bomo premagali podnebne spremembe?" posredovana prek elektronske pošte ali s pomočjo izpolnjenih vprašalnikov na dogodkih, ki so bili namenjeni javni razpravam o podnebnih spremembah in konferenci v Kopenhagnu.

Vprašanja, na katera nevladne organizacije podajajo svoja stališča so naslednja:

1. Kakšna so vaša pričakovanja o zaključkih konference COP15? Pričakujete, da bo dosežen končni sporazum, ali ocenjujete, da je to trenutno še nemogoče? Koliko časa lahko mednarodna skupnost še porabi, da doseže dokončni sporazum? Kakšno odgovornost za zmanjšanje izpustov bi morale prevzeti razvite države in kakšno države v razvoju ? Kako bi morala biti porazdeljena finančna bremena? Kakšna stališča naj na COP15 zastopa EU in kako naj nastopa Slovenija?

2. Kakšen bo vaš osebni prispevek k uresničitvi ciljev? Ali in kako ste pripravljeni spremeniti svoje dnevne navade, da bi živeli »bolj zeleno«? Ste pripravljeni na povišanje cen izdelkov, ki bi nas prisilile k bolj premišljenemu trošenju? Kateri izdelki naj bi to bili, da ne bi obremenili tistih skupin prebivalstva, ki živijo skromno in bi jih s podražitvami lahko pahnili v revščino?

Za poslana stališča, ki bodo vključena v poročilo spletnega posveta in do katerih se bo javno opredelila slovenska poslanka v Evropskem parlamentu dr. Romana Jordan Cizelj, se vam najlepše zahvaljujemo.

Simon Delakorda, moderator spletnega posveta

Realnost podnebnih sprememb prehiteva ugotovitve znanstvenih raziskav in jasno postaja, da je
grožnja nepovratnih učinkov bližje, kot smo mislili. Okno priložnosti, ki omogoča izognitev
nenadzorovanim podnebnim spremembam, se hitro zapira.

Danes vemo, da bi dvig povprečnih globalnih temperatur za zgolj 1.5 °C lahko imel nepovratne vplive in da z dvigom za 2°C tvegamo katastrofalne podnebne spremembe, nad katerimi ne bomo imeli nadzora. Potrebujemo globalni načrt, ki dosega vrh dviga povprečnih globalnih temperatur tako hitro, kot je človeško mogoče in ki nam bo omogočil, da se vrnemo na ravni pod sedanjimi.

Čeprav je izziv ogromen, še nikdar ni bilo primernejšega trenutka za spremembo. Če želimo izkoristiti priložnost, ki jo ponuja decembrski podnebni vrh v Kopenhagnu, morajo svetovni voditelji prevzeti odgovornost in delovati skupaj za zaščito ljudi, okolja in planeta, ki ga - kolektivno - predstavljajo.

Zagotoviti morajo, da:
globalni izpusti toplogrednih plinov dosežejo svoj vrh do leta 2015 in se nato začno strmo zmanjševati, do sredine stoletja pa čim bolj približajo ničelni stopnji.

Od vlad in njihovih predstavnikov, ki se bodo decembra zbrali v Kopenhagnu na podnebnem vrhu
Konvencije Združenih Narodov o podnebnih spremembah, Greenpeace zahteva, da se dogovorijo
naslednje:

1. Razvite države morajo kot skupina zmanjšati izpuste za najmanj 40 % do leta 2020 (v
primerjavi z ravnmi iz leta 1990). Najmanj tri četrtine tega znižanja mora biti doseženega znotraj njihovih državnih meja. Da bi lahko to časovnico uresničili, se morajo razvite države kot skupina dogovoriti o 23% zmanjšanju emisij v naslednjem ciljnem obdobju (2013-2017).

2. V duhu postopnega širjenja, poglabljanja in krepitve globalnega ukrepanja, morajo države v
razvoju s pomočjo industrializiranih držav zmanjšati svojo pričakovano rast izpustov za 15-30% do leta 2020.

3. Za zaustavitev deforestacije in z njo povezanih izpustov v vseh državah v razvoju moramo do leta 2020 vzpostaviti mehanizem financiranja, pri čemer bi na ključnih območjih (Amazonski pragozd, porečje Konga, Rajski gozdovi) morali doseči ničelno stopnjo deforestacije do leta 2015. Prioritete morajo biti dane zaščiti gozdov z visoko varstveno vrednostjo in tistim, ki so pomembni za lokalno prebivalstvo in gozdne skupnosti. Znižanje teh emisij mora biti dodatno k ciljem zmanjšanja emisij razvitih držav.

4. Razvite države se morajo zavezati k zadostnemu financiranju, da se državam v razvoju omogoči pospešitev prehoda na čistejšo energijo, naglo znižanje deforestacije tropskih gozdov in da se prilagodijo na neizogibne vplive podnebnih sprememb. Potrebno je javno financiranje v višini okrog 110 milijard EUR na leto.

5. Od leta 2013 dalje bi morali projektno zasnovani mehanizmi čistega razvoja (CDM) biti omejeni na tiste države v razvoju, ki imajo malo zmožnosti, da zmanjšajo izpuste. Ustvarjeni morajo biti novi tržni mehanizmi, ki bi nudili spodbudo bolj zmogljivim državam, da preidejo na nizkoogljično razvojno pot.

6. Znotraj post-2012 dogovora se jedrska energija, zajemanje in shranjevanje ogljika (CCS) ter druge netrajnostne tehnologije ne smejo šteti kot »merljiva, prijavljena in potrjena« podpora razvitih držav. Dodatno se mora iz vseh mednarodnih ogljičnih trgov izključiti umazane kredite (pridobljene z netrajnostnimi tehnologijami).

7. V post-2012 sporazumu morajo biti primerno rešene tudi emisije iz mednarodnega letalstva in pomorstva. Oba sektorja sta hitro rastoča in predstavljata pomemben vir emisij.

8. Vsa finančna sredstva, pridobljena v okviru sporazuma iz Kopenhagna, bi morala biti nadzorovana s strani strukture ZN, spremljati pa jih mora tudi močan skladnostni režim z resnimi kaznimi. Upravljanje teh mehanizmov mora biti demokratično, vključevalno, odgovorno in transparentno ter mora dovoljevati sodelovanje tistih, ki so neposredno vključeni.

9. Del Kopenhagenskega sporazuma mora biti tudi opuščanje vodikofluoroogljikov (HFC) na globalni ravni.

Dodatne informacije o posameznih zahtevah so dostopne prek:

Podnebni vrh v Kopenhagnu - Greenpeace zahteve

Kumi Naidoo, izvršni direktor, Greenpeace International, izjava pred pričetka podnebnega vrha v Kopenhagnu, 6. december

Kontakt:
Nina Štros, vodja kampanj, Greenpeace v Sloveniji, nina.stros@greenpeace.org, +386 40 871 530

Za objavo na spletnem Državljanskem forumu evropske razprave posredovano prek e-pošte 8. decembra 2009.

Podnebna konferenca v Kopenhagnu daje svetovnim voditeljem priložnost, da dosežejo dogovor, ki bo podnebno krizo v resnici učinkovito naslovil. Znanstveniki nas opozarjajo, da nas trenutne emisijske poti vodijo v katastrofo in nov podnebni dogovor mora odgovoriti na vse bolj zastrašujoče napovedi znanstvenikov, preprečiti najhujše posledice podnebnih sprememb in omogočiti dostojno življenje vseh ljudi na svetu.

Uspešen rezultat Kopenhagna je na dosegu rok - vse kar potrebujemo je, da politiki pokažejo politično voljo. Po mnenju Focus društva za sonaraven razvoj so bistveni elementi dogovora v Kopenhagnu:

1. Omejitev dviga temperature čim nižje pod 2°C.

2. Pravno zavezujoči cilj za razvite države kot skupino v višini 40 % zmanjšanja izpustov glede na leto 1990 do leta 2020, večina teh zmanjšanj mora biti doseženih z domačimi ukrepi.

3. Dodatno, zadostno in predvidljivo financiranje za države v razvoju za njihovo nizkoogljično rast in prilagajanje na posledice podnebnih sprememb, zagotovljeno s strani razvitih držav. Raziskava Združenih narodov iz leta 2009 ugotavlja, da je potrebnih 500 milijard dolarjev letno, vsaj 195 milijard dolarjev pa mora biti javnih sredstev, zagotovljenih skozi mehanizme, ki zagotavljajo, da bo denar v resnici na voljo, kot npr. avkcioniranje mednarodni emisijskih kuponov.

4. Sistem tehnološkega sodelovanja, ki bo zagotovil trajnostni razvoj, prispeval k zmanjšanju revščine in omogočil dostop do trajnostni energetskih storitev za vse.

5. Globalen okvir ukrepanja na področju prilagajanja, ki bo v velikem obsegu povečal podporo državam v razvoju za njihovo prilagajanje na podnebne spremembe, zmanjšal ranljivost in gradil odpornost ter upravljal z izgubami in škodo zaradi neizbežnih posledic podnebnih sprememb.

*****
Focus drustvo za sonaraven razvoj
Focus Association for Sustainable Development
sedez/headquaters: Maurerjeva 7, 1000 Ljubljana, Slovenia
pisarna/office: Trubarjeva 50, 1000 Ljubljana, Slovenia
tel. + 386 59 07 13 26
www.focus.si

Za objavo na spletnem Državljanskem forumu evropske razprave posredovano prek e-pošte 8. decembra 2009.

dr. Romana Jordan Cizelj je napisal/-a:1. Kakšna so vaša pričakovanja o zaključkih konference COP15? Pričakujete, da bo dosežen končni sporazum, ali ocenjujete, da je to trenutno še nemogoče? Koliko časa lahko mednarodna skupnost še porabi, da doseže dokončni sporazum? Kakšno odgovornost za zmanjšanje izpustov bi morale prevzeti razvite države in kakšno države v razvoju ? Kako bi morala biti porazdeljena finančna bremena? Kakšna stališča naj na COP15 zastopa EU in kako naj nastopa Slovenija?

Pričakujemo, da bo v Koebenhavnu dosežen dogovor, ki mora izpolniti tri pričakovanja:

(1) mora postaviti tako ambiciozne cilje, da bi to pomenilo korenit zasuk v sedanjih vzorcih rabe fosilnih goriv, uničevanja tropskih gozdov in pridelovanja hrane. (konkretno bi to pomenilo vsaj 40% zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov iz razvitih držav do leta 2020 glede na 1990, kar je tehnološko in finančno vsekakor možno)

(2) mora biti pravičen, kar pomeni, da bomo razvite države sprejele zgodovinsko odgovornost za dosedanje izpuste, in sicer na dva načina: državam v razvoju financirale ukrepe prilagajanja in prehod na čiste tehnologije. Moramo se zavedati, da smo v razvitih državah dosegli stopnjo blaginje na račun velikih izpustov v ozračje - ZDA, Evropa in bivša Sovjetska zveza smo odgovorni za kar 70 % izpustov od začetka industrijske revolucije do danes.

(3) dogovor mora zagotoviti izvajanje in doseganje ciljev, da ne bo ostalo zgolj pri mrtvih črkah na papirju. To lahko dosežemo tudi s sankcijami, npr. po vzoru Svetovne trgovinske organizacije. Le-to bo zagotovilo stopnjo medsebojnega zaupanja in upoštevanja dogovora, kar je pogoj za uspeh.

Ali res po Koebenhavnu še potrebujemo "podaljšek"?

Upravičeno bi sicer lahko pričakovali, da po 17 letih mednarodnih podnebnih pogajanj res ne potrebujemo še dodatnega časa za končni uspeh. A vse kaže, da mnoge države želijo doseči le politični dogovor z zelo ambicioznimi globalnimi cilji in jasnim časovnim okvirjem za dokončanje tehničnega izvedbenega dela v prihodnjih 6 mesecih - predvsem zaradi nejasnih stališč v ZDA, ki še nimajo v kongresu podprtih ciljev. Čas pa nikakor ni naš zaveznik.

Kje imamo garancijo, da se prihodnje leto ne bo zgodba ponovila?

V Sloveniji pogosto pozabljamo, da nismo oaza in, da bomo delili usodo sveta, ne le ljudi na vseh celinah, ampak tudi rastlin in živali. To bi moralo biti naše izhodišče, ki ga bi morali jasno izraziti. Nacionalni interesi morajo biti podrejeni skupnemu - globalnemu, seveda pa postavljeni na temeljih pravičnost. Lahko odigrali mediacijsko vlogo med zahtevami držav v razvoju in razvitimi. Kot majhna država, kjer politika ni tako pod vplivom "fosilnih" interesnih skupin, bi lahko bili bolj odločni. Lahko bi tudi prisluhnili najbolj spoštovani znanosti in v politični prostor prinesli njihova spoznanja. Ali pa glas malih otoških državic, ki si zaradi dvigovanja morske gladine že iščejo nova domovanja. Lahko bi se pridružili državam, ki so najavile ambiciozne cilje, kot npr. Norveška, ki predlaga 40% zmanjšanje izpustov v razvitih državah do leta 2020. Poleg etične odgovornosti pa se mora naša delegacija tudi zavedati, da mnogi ukrepi za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov prinašajo koristi: predvsem ukrepi za večjo energetsko učinkovitost znižujejo stroške, dvigujejo produktivnost in inovativnost, zmanjšujejo odvisnost od fosilnih goriv, izboljšujejo kakovost okolja itd. Mnoge ukrepe je možno tudi lepo povezati z ukrepi za oživljanje gospodarstva. Na primer Južna Koreja je kar 68% celotne vrednosti paketa za oživljanje gospodarstva namenila za "zelene ukrepe", Kitajska 34% in celo ZDA 17%. Slovenija tukaj izrazito zaostaja.

dr. Romana Jordan Cizelj je napisal/-a:2. Kakšen bo vaš osebni prispevek k uresničitvi ciljev? Ali in kako ste pripravljeni spremeniti svoje dnevne navade, da bi živeli »bolj zeleno«? Ste pripravljeni na povišanje cen izdelkov, ki bi nas prisilile k bolj premišljenemu trošenju? Kateri izdelki naj bi to bili, da ne bi obremenili tistih skupin prebivalstva, ki živijo skromno in bi jih s podražitvami lahko pahnili v revščino?

Dogovor na Koebenhavnu na moj način življenja ne bo bistveno vplival, saj že sedaj živim dokaj skromno: prehrana, prevozi, nakupi, električni aparati. Dodatni napredek pri zmanjševanju ogljičnega odtisa lahko dosežem predvsem, če ukrepa država - npr. s prehodom na večji delež obnovljivih virov za proizvodnjo električne energije. Pričakujem predvsem občuten dvig cen energije in potovanj z letalom. Ob podražitvi cen energentov (predvsem za ogrevanje) bomo morali biti res pozorni na energetsko revščino in tu lahko veliko naredi država s pomočjo pri izolaciji stavb za socialno bolj šibke družine. Pričakujemo lahko tudi podražitev hrane, ki prihaja od daleč, kar bo imelo pozitivne učinke s spodbujanjem večje prehranske samooskrbnosti. Bo pa vsekakor uspeh v Koebenhavnu pomenil, da bomo imeli veliko več dela na Umanoteri, saj bo potrebno združiti vse sile za doseganje ciljev, premagovati ovire in iskati priložnosti.

Vida Ogorelec Wagner
Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, ustanova
Sedež: Resljeva 20, p.p. 4440, 1111 Ljubljana,
Pisarna: Trubarjeva 50, Ljubljana
www.umanotera.org/

Za objavo na spletnem Državljanskem forumu evropske razprave posredovano prek e-pošte 13. decembra 2009.