Vir: http://sustaintoledo.blogspot.com/2010/ ... point.html

Moderirana spletna razprava "Kje so meje rasti? Med doktrino gospodarske rasti in nosilno sposobnostjo planeta"

1. Namen razprave:
Odpiranje prostora za izmenjavo mnenj javnosti o tem, zakaj je svetovni nazor, ki prevzema nenehno gospodarsko rast, prevladujoč, in kakšne posledice nosi naše okolje.

2. Evropski kontekst:
Finančna in gospodarska kriza ter večplastni izzivi podnebnih sprememb so vplivali na pomemben "ozelenjeni" premik v strateškemu razmišljanju EU. V prenovljeni lizbonski strategiji EU do leta 2020 je v ospredje trajnostna socialno-tržno ekonomija, ki zmanjšuje pomen enostranske gospodarske rasti na račun večplastno pojmovane kakovosti življenja (okolje, socialna vključenost). V ospredju je načrtovani prehod od količinske k bolj "zeleni" rasti, z zmanjšanjem snovno-energetskih vnosov, okoljski stroški pa ne smejo preseči koristi. Pomembno trajnostno spremembo v hierarhiji vrednot prebivalcev EU kažejo podatki Eurobarometra, ko je več kot dve tretjini prebivalcev leta 2008 sodilo, da je za vrednotenje rasti potrebno enakovredno uporabljati družbene, okoljske in ekonomske kazalce.

3. Časovni okvir razprave: od 22. aprila do 10. maja 2010.

4. Tema razprave:
Skoraj vse vlade na svetu delijo prepričanje, da je ključ napredka gospodarska rast. Če je visoka, krepi nacionalni ponos, če je ni, se vsi sprašujejo, kje smo zgrešili in kako jo ponovno oživiti. A kljub desetletjem neprestane rasti večina ljudi ni nič bolj zadovoljna s svojim življenjem kot prej. Še več, nevzdržnost sedanje potrošnje postavlja pod vprašaj nekatera najbolj temeljna prepričanja o tem, kako živimo in kakšna usoda nas čaka.
Ključno sporočilo poročila "Meje rasti" (The Limits to Growth), ki ga je leta 1972 objavil Rimski klub (Club of Rome), je, da bo izkoriščanje naravnih virov prek meje sposobnosti obnavljanja planeta vodilo v zlom družbeno-ekonomskih in ekoloških sistemov. Kar je Rimski klub napovedal pred skoraj 40 leti, se danes uresničuje. Da bi se izognili najbolj črnemu scenariju, je potreben miselni in politični preskok od kvantitativne rasti k kvalitativni – nujno moramo začeti upoštevati omejitve okolja. Če tega ne bomo storili, nam grozi kriza, ki bo veliko večja in obsežnejša od današnje ekonomske, grozi nam razkroj našega okolja.

5. Izhodiščna vprašanja za razpravo:
- Kaj se lahko družben podsistem glede rasti in razvoja nauči iz delovanja ekosistemov?
- Kje so meje našega planeta?
- Zakaj je doktrina nenehne gospodarske rasti prevladujoča?
- Kakšna je odgovornost ekonomistov?
- Obstajajo alternativni ekonomski modeli?
- Kje so razlogi, da trajnostni model razvoja ne prodre v politiko?
- Smo kot človeštvo zmožni "premika"?

6. Povezave na relevatne informacije:
- spletna stran Plana B za Slovenijo http://www.planbzaslovenijo.si
- Prof. Tim Jackson, Sustainable Development Commission: Prosperity without Growth, Economics for a Finite Planet
- Dr. Dušan Plut, Sobotna priloga: Dvig blaginje brez rasti?
- Cipra International, revija Alpe na odru: Rast na vse kriplje in pretege?
- Club of Rome: Growing within limits, A report to the Global Assembly 2009
- Graham Turner: A Comparison of `The Limits to Growth` with Thirty Years of Reality
- Matjaž Hanžek in Marta Gregorčič (urednika): Poročilo o človekovem razvoju Slovenija 2000-2001
- Limits to Growth: http://limitstogrowth.net
- Matjaž Mulej: Stop causing humankind's suicide, please!

Poročilo iz tega foruma bo objavljeno na spletni strani Plana B 2.0.

Pobudnik: Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, ustanova
Trubarjeva 50, Ljubljana
Tel.: +38614397100
Email: info@umanotera.org
Splet: http://www.umanotera.org

Pozdravljeni,

vljudno vabljeni, da v tem razpravnem sklopu posredujete vaša mnenja in stališča o tem, zakaj je svetovni nazor, ki prevzema nenehno gospodarsko rast, prevladujoč, in kakšne posledice nosi naše okolje.

Prosimo, da bi pisanju vaših prispevkov sledite naslednjim izhodiščnim vprašanjem razprave:
- Kaj se lahko družben podsistem glede rasti in razvoja nauči iz delovanja ekosistemov?
- Kje so meje našega planeta?
- Zakaj je doktrina nenehne gospodarske rasti prevladujoča?
- Kakšna je odgovornost ekonomistov?
- Obstajajo alternativni ekonomski modeli?
- Kje so razlogi, da trajnostni model razvoja ne prodre v politiko?
- Smo kot človeštvo zmožni "premika"?.

Vaša sporočila objavite tako, da izberete okno ODGOVORI. Odprl se vam bo obrazec za vnos sporočila, v katere vpišete vaše Uporabniško ime oz. ime in priimek (v primeru, da želite ostati anonimni, vpišite ime Gost ali Gostja), Naslov sporočila, Potrditveno kodo in vsebino sporočila. Sporočilo objavite s klikom na Pošlji.

Prispevke lahko objavljajo registrirani in neregistrirani uporabniki spletnega foruma. Registrirani uporabniki foruma lahko odpirajo nove teme razprave (navodila za odpiranje novih tem so dostopna v rubriki Objavljanje).

Prispevke za objavo na forumu lahko posredujete tudi na e-naslov info@evropske-razprave.si.

Prosimo, da pri objavljanju prispevkov in odpiranju novih tem sledite namenu foruma Evropske razprave ter upoštevate Pravila in načela spletnega komuniciranja na forumu.

Dodatne informacije o moderiranju spletnega foruma Evropske razprave so dostopne v rubriki Moderiranje

Vljudno vabljeni k sodelovanju v razpravi!

Simon Delakorda, moderator

Meje rasti, študija Rimskega kluba – 40 let kasneje

Nina Tome, Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj

Celotno besedilo razprave (8 str., 339 kb)

Uvod:

Skoraj vse vlade na svetu delijo prepričanje, da je ključ napredka gospodarska rast in vse od konca druge svetovne vojne je rast najpomembnejši cilj politikov in ekonomistov po vsem svetu. Če je visoka, krepi nacionalni ponos, če je ni, se vsi sprašujejo, kje so zgrešili in kako jo ponovno oživiti. A kljub desetletjem neprestane rasti družbe niso postale nič srečnejše in večina ljudi ni nič bolj zadovoljna s svojim življenjem. Še več, nevzdržnost sedanje potrošnje postavlja pod vprašaj nekatera temeljna prepričanja o tem, kako živimo in kakšna usoda nas čaka.

Svetovno gospodarstvo je skoraj petkrat večje, kot je bilo pred pol stoletja. Če bo z isto stopnjo naraščalo še naprej, bo do leta 2100 večje za 80-krat (Jackson 2009, 13). Naše početje je popolnoma v nasprotju z znanstvenimi spoznanji o omejenosti naravnih virov in posledicami, ki jih takšno početje pušča na okolju. Navkljub svarilom in jasnim znakom, ki nam jih daje okolje, pa politika in ekonomija nadaljujeta s svojo mantro o rasti - kar bi moralo biti sredstvo, je postalo cilj. Razlogov, zakaj se to dogaja, ni težko najti. Stabilnost sodobnega gospodarstva je strukturno odvisna od gospodarske rasti, saj ko se rast ustavi, kot se je to zgodilo pred kratkim, politike zagrabi panika. Podjetja se borijo za preživetje, ljudje izgubljajo delovna mesta in včasih svoje domove. Dvom v rast kot edini smotrni cilj se šteje za razmišljanje norcev, idealistov in revolucionarjev. Toda za naše preživetje je nujno, da si to vprašanje zastavimo in čim prej tudi najdemo odgovor nanj, kajti mit rasti je na cedilu pustil dve milijardi ljudi, ki živita z manj kot dvema dolarjema na dan in ekosistem, od katerega smo odvisni za preživetje. Propadel je v svojem bistvu, tj. zagotavljanju gospodarske stabilnosti in varnega preživetja ljudi (Jackson 2009, 14-15).

Izzivom, pred katere smo postavljeni zaradi lastnega neodgovornega ravnanja (onesnaženje zraka,
vode in zemlje, izguba biotske raznovrstnosti, izsekavanje tropskih gozdov, neprimerno ravnanje z
odpadki ter globalno segrevanje ozračja), današnja ekonomija ni kos. Potrebne so korenite
spremembe. Da bi se izognili najbolj črnemu scenariju je potreben najprej miselni in nato dejanski
preskok od kvantitativne rasti h kvalitativni – pri čemer moramo nujno začeti upoštevati omejitve
okolja. Če tega ne bomo storili, nam grozi kriza, ki bo veliko večja in obsežnejša od današnje
ekonomske, grozi nam razkroj našega okolja.

Pozdravljeni,
zanima me vaš pogled na Cradel to Cradel logiko (waste=food), ki jo med podjetji tržita kemik Michael Braungart in arhitekt William McDonough. Več o ideji sil lahko ogledate tu: http://video.google.nl/videoplay?docid= ... 492266222#
Hvala in lp,
Barbara

Barbara, pozdravljeni,

najprej vam dolgujem opravičilo, ker vam šele zdaj odgovarjam, ampak šele danes sem uspela pogledati film...

Vsekakor je ideja Cradle do Cradle zanimiva - vsak napredek v smeri okolju bolj prijaznih izdelkov seveda dobrodošel in industrija lahko okolju občutno pomaga tako, da oblikuje izdelke, ki se izdelujejo, prodajajo, uporabljajo in končno odstranjujejo na način, ki ustvarja manj onesnaženja in odpadkov. Ena izmed najbolj pozitivnih strani njunega pristop je, da idejo Braungart in McDonough tržita kot poslovno priložnost – t.i. ekološke rešitve so v svetu, predvsem pa v Sloveniji, premalo poznane tudi kot ekonomsko učinkovite rešitve.

Film sam po sebi mi ni bil ravno všeč, predvsem pa me je zmotil stavek, da je vizija avtorjev, da bodo vsi odpadki hrana za biosfero in na ta način se ljudem ne bo več treba čutiti krive za potrošnjo. To je napačno razmišljanje v smislu: tukaj imate rešitev - ne spreminjati svojega načina življenja, bo že tehnologija poskrbela za okolje. Dejstvo je, da razmišljanje moramo spremeniti, potrošnjo je treba zmanjšati, saj drugače naša prihodnost na planetu z omejenimi naravnimi viri ne bo svetla.

Podobna Cradle do Cardle je tudi Zero Waste strategija, katere vodilo pravi, da odpadki niso nekaj naravnega ter da z ustreznim preoblikovanjem izdelkov in ustreznim ravnanjem z njimi lahko postanemo družba brez odpadkov. Zero Waste je ravnanje z odpadki, ki ne vključuje odlagališč ali sežigalnic in zahteva spremenjen način razmišljanja. Povezuje delovanje lokalnih skupnosti (ponovna uporaba, recikliranje, kompostiranje in zbiranje nevarnih snovi) in delovanje proizvajalcev (opuščanje uporabe nevarnih snovi in preoblikovanje embalaže in izdelkov tako, da ustrezajo zahtevam po trajnostnem razvoju družbe in trajnostem načinu proizvodnje). Ne vključuje pa le etičnih načel, temelji tudi na trdnih ekonomskih principih tako za lokalne skupnosti kot za podjetja - ustvarja dodatna delovna mesta in nove oblike podjetništva, podjetjem pa ponuja povečanje njihove učinkovitosti, zmanjšuje uporabo dragih materialov iz naravnih virov in znižuje stroške odstranjevanja odpadkov. Prva država, ki je Zero Waste strategijo sprejela na državnem nivoju je bila leta 2002 Nova Zelandija. Večina lokalnih skupnosti namerava doseči Zero Waste cilj do leta 2015, nekatere do 2020. Upam, da bo Nova Zelandija omajala trditve, da je Zero Waste le brezupni idealizem, cilj, ki ga ni moč uresničiti.