Posreduj predlog

Kaj je odločilno za dober spanec?
31.dec.2013 View the latest post

* Želim posredovati predlog >>
(registracija ni potrebna)

Aktualna razprava:

Trenutno ni aktualnih razprav

Pridruži se

RSS zadnje novice evropske-volitve.si RSS novice
RSS zadnje objave na forumu RSS forum

Evropske volitve FaceBook Evropske volitve Youtube twiiter32x32

Zapisi s podnebne konference v Kopenhagnu

Vaša stališča in predlogi evropski poslanki dr. Romani Jordan Cizelj za podnebno konferenco v Kopenhagnu in okoljske politike v Evropskem parlamentu
4 prispevkov • Stran 1 od 1

Zapisi s podnebne konference v Kopenhagnu

OdgovorNapisal/-a dr. Romana Jordan Cizelj » 09:11, 16. 12. 2009

Kopenhagen: Pahljača stališč ostaja široko odprta

15. 12. 2009, Kopenhagen

Minil je torek na podnebni konferenci v Kopenhagnu. Medtem ko zbiram vtise današnjega dne, se v mislih že pripravljam na jutrišnji dan. V konferenčni center se bomo namreč odpravili zgodaj zjutraj, tako da bomo v prostorih Evropske unije skorajda dve uri pred prvim uradnim sestankom. Tako smo se odločili zaradi varnosti, saj so nevladne organizacije za sredo zjutraj napovedale demonstracije. Sprašujem se, kako lahko tovrstne demonstracije pripomorejo k boljšemu izidu pogajanj, ko pa bo njihova posledica le ta, da bodo pogajalci morali prej vstati, da bodo pravočasno začeli s sestanki. Kako bo to vplivalo na njihovo razpoloženje, dobro voljo in spretnost iskanja dogovorov, lahko samo ugibamo. Seveda nikakor nisem proti demonstracijam, saj imajo ljudje pravico in celo dolžnost povedati svoje mnenje. Sem pa proti takemu načinu izražanja mnenja, ki drugim ljudem onemogoča učinkovito in konstruktivno delo.

In kaj se je dogajalo danes z delegacijo Evropskega parlamenta? Srečali smo se z g. Yvom de Boerom, izvršnim sekretarjem UNFCCC in glavnim pogajalcem Združenih narodov. Opravili smo izmenjavo mnenj z g. Julesom Kortenhosrtom iz Evropske podnebne fundacije (European Climate Foundation). O dogajanjih na pogajanjih nas je obvestil g. Karl Falkenberg, direktor Generalnega direktorata za okolje. Ogledali pa smo si tudi trajnostno mesto Malmö in se sestali z njegovim podžupanom.

Po vseh opravljenih razgovorih današnjega dne lahko strnem, da je ozračje v Kopenhagnu napeto. Čeprav sta ostala za dogovore le še dva dneva in pol, ostaja pahljača stališč različnih držav široko razprta. Opogumlja pa dejstvo, da pri izražanju stališč uporabljajo skupno izhodišče: človeštvo mora ukrepati proti podnebnim spremembam. Zdi se, kot da je EU resnična gonilna sila pogajanj, prav danes pa smo dobili zagotovilo, da je to mogoče le, ker delujemo enotno. Evropska komisija in švedsko predsedstvo predstavljata skupno evropsko stališče. Čeprav so si države članice v nekaterih pogledih različne, pa so se uspele dogovoriti za eno skupno stališče, ki ga zagovarjamo navzven. Tisto, kar nas razdvaja, bomo morali urediti s pogovori znotraj EU. Naloga za Slovenijo, da bo ob ustreznem trenutku pripravljena zagovarjati svoja stališča in naše morebitne posebnosti! Zanimiva je bila opazka g. de Boera, da EU kaže na pogajanjih konstruktivno fleksibilnost.

Tisto, kar je povsem jasno že danes, je dejstvo, da v Kopenhagnu ne bo dosežen pravno zavezujoč dokument. Si pa pogajalci prizadevajo, da bi bil sprejet izčrpen, pošten in jasen sporazum, ki bo delovnim skupinam omogočil, da bodo v naslednjih šestih mesecih pripravile pravno zavezujoč dokument.

Tudi glede tega, da naj bi bil najvišji še dovoljen prirastek globalne temperature 2 stopinji Celzija, ni soglasja. Predvsem obalne in otoške države si namreč želijo, da bi ukrepali mnogo bolj odločno in omejili rast temperature na bistveno nižjo raven. Po napovedih g. de Boera bomo verjetno končali z zavezo, da sme biti temperatura višja nekje med 1,5 in 2 stopinji Celzija ali pa, da ne sme preseči 2 stopinj.

Gostje, s katerimi smo se pogovarjali, so zatrjevali, da na pogajanjih ne gre vse gladko in da napredek sploh ni spodbuden. To pa niti ni čudno, saj so pogajanja izredno kompleksna in vključujejo ogromno različnih dogovorov. Naj poleg že omenjenega tipa dokumenta in najvišjega dovoljenega prirastka temperature omenim še številske zaveze za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov (TGP), vključitev novih TGP, ohranjanje gozdov, tržne mehanizme za spodbujanje trajnostnih tehnologij, finančna sredstva. To so vsebinsko izredno zahtevna področja, o njih pa morajo najti skupen jezik razvite in razvijajoče se države.

Več o napredku na posameznih vsebinskih področjih bom napisala v naslednjih dneh, saj se bodo stališča zagotovo še zbližala. Danes pa naj napišem še nekaj o tukajšnjem življenju.

Na Dansko sem priletela v ponedeljek že v mraku. Začudena sem bila, kako je lahko glavno mesto tako temno, zelo slabo osvetljeno. Pozneje sem se prepričala, da imajo izredno premišljeno javno razsvetljavo. Vse luči so močno usmerjene zgolj na cestišče, svetloba praktično ne uhaja proti nebu. Tako je osvetljenost cestišča dobra, nebo pa ponoči ostaja temno. Seveda, Danska je ena od držav, ki se ponašajo z zelo učinkovito rabo energije! Podobno sem opazila tudi na naši ekskurziji v Malmö, ki je sicer švedsko mesto. Le-to slovi po trajnostni ureditvi, ki je tako temeljita, da se pri njih kar vrstijo razni uradni obiski, kot je bil npr. tudi obisk delegacije EP. Elektriko večinoma proizvajajo z vetrnimi elektrarnami, pospešujejo uporabo sončne energije, odpadke reciklirajo in jih med drugim uporabljajo za proizvodnjo bioplina, njihove hiše so nizkoenergijske, razvit imajo javni promet in odlično infrastrukturo za kolesarje. Tako zanje sploh ni čudno, da kljub snegu, vetru in mrazu ljudje sredi decembra v mestu kolesarijo, medtem ko njihov avtomobil miruje v garaži. Spodbudno je dejstvo, da so se v mestu odločili za trajnostni razvoj v začetku devetdesetih let, ko je bila gospodarska situacija tam izredno slaba in so morali narediti korenite spremembe. Izrabili so finančno pomoč iz evropskih skladov, jo povezali s sofinanciranjem iz lastne države ter spodbudili trajnostne tehnologije. Tako je nastalo veliko število delovnih mest in ljudje, ki so zaradi revnega življenja to področje zapuščali, so se začeli vračati. In ne samo to. V mesto zaradi njegove atraktivnosti prihajajo novi in novi priseljenci. To jim je uspelo v manj kot dveh desetletjih.

Pa še kratka pripetija. Ko smo se sprehajali po stanovanjski soseski v Malmö, nam je domačinka vodička razložila njihov sistem zbiranja deževnice v majhnem ribniku med hišami. Voda iz njega odteka v morje po posebnem sistemu, ki je prilagojen morebitnemu zvišanju nivoja morske gladine zaradi podnebnih sprememb. Očitno je bilo, da je v stanovanjskem naselju vse zelo premišljeno. Nakar se je kritično oglasila ena od Britank v delegaciji z opazko: »Le kako lahko imate vodo med hišami, saj se lahko kdo od otrok utopi?« Spogledali smo se, vsak si je mislil svoje. Čez nekaj metrov smo prišli do dveh cevi s pokrovkama v višini približno 1,5 m. Vodička nam je razložila, da se v eni cevi zbirajo organski odpadki, v drugi cevi pa vsi ostali odpadki. Ista Britanka je vprašala: »Le zakaj sta cevi tako ozki?« Pa se je kot iz topa oglasil nek drug član delegacije: »Da otroci ne morejo pasti vanje!« Tokrat smeha nismo mogli zadržati.


Dr. Romana Jordan Cizelj,
slovenska poslanka v EP, članica delegacije EP na konferenci COP15
dr. Romana Jordan Cizelj
 

Zapisi s podnebne konference v Kopenhagnu

OdgovorNapisal/-a dr. Romana Jordan Cizelj » 16:14, 18. 12. 2009

Kopenhagen: Na mrtvi točki?

16. 12. 2009, Kopenhagen

Današnje vtise bom strnila zgolj v kratko besedilo iz dveh povsem razumljivih razlogov. Prvi je ta, da sem po dolgem delovnem dnevu močno utrujena. Iz hotela smo se odpravili že ob 7.30, vrnila sem se le nekaj minut pred polnočjo. Drugi razlog pa je ta, da se pogajanja niso premaknila iz mrtve točke. Še več, dobesedno obstala so.

Jutro smo začeli dobro razpoloženi, s sestankom s švedskim ministrom, odgovornim za okolje, g. Karlgrenom. Švedska je predsedujoča država in on zastopa stališča vseh 27 držav članic. Iz njegove predstavitve mi je ostalo v spominu predvsem dvoje. Najprej trditev, da je sreda ključen dan za nadaljevanje pogajanj. Ko se zdaj, že nekaj minut po polnoči (torej v četrtek) ozrem nazaj, iskreno upam, da se je zmotil. Yvo de Boor je pred nekaj urami razglasil, da bo naslednjih 24 ur absolutno odločilnih. Upam, da res in da bo četrtek dan kompromisa in zbližanja svetovne skupnosti.

Druga vsebinsko močna razprava ministra Karlgrena pa je bila pravzaprav vodilo evropske politike skozi celotno sredo. Šlo je za pojasnjevanje stališča EU do Kyotskega protokola. S tem, ko je EU najavila, da si želi nov obsežen, zavezujoč in globalni podnebni sporazum po letu 2013, je bila tudi obtožena, da se želi razbremeniti teže Kyotskega protokola. Tako je dan minil v pojasnjevanju, da bo EU svoje zaveze znotraj Kyotskega protokola izpolnila, da pa se ji nadaljevanje protokola ne zdi primerno, ker je premalo ambiciozen. Kyotski protokol zajema namreč le 30% svetovnih emisij, v njem so le zaveze razvitih držav. Vse razvijajoče se države, vključno s Kitajsko, so iz protokola izvzete. In ne le to – Kyotski protokol tudi ne vključuje ZDA. Manjkata torej dve največji svetovni onesnaževalki: ZDA in Kitajska. EU si želi, da na globalni izziv odgovorimo globalno in ambiciozno: z zavezami mnogo večjega števila držav kot v Kyotskem protokolu in z mnogo večjimi ciljnimi vrednostmi za zmanjšanje izpustov kot jih vsebuje Kyotski protokol. Na ta način smo se pogovarjali s švedskim ministrom Karlgrenom, komisarjem za okolje Dimasom, poslanci iz Južne Koreje ter Brazilije, predstavniki OECD, evropskega gospodarstva in nevladnih organizacij. Upam, da se je led nezaupanja do EU začel taliti in da bodo pogovori v četrtek lažje stekli.

Sicer pa je v Kopenhagnu v sredo začelo snežiti. Mesto je predpraznično romantično, a verjetno večini udeležencev konference ne bo ostalo v prijetnem spominu. Organizacija je namreč izredno slaba. Na vhodu je treba stati v zelo dolgih vrstah za vstop, pa čeprav si že registrirani udeleženec. Ker je zmogljivost konferenčnega centra mnogo manjša od števila prijavljenih udeležencev, vsak dan posebej omejijo število ljudi, ki smejo vstopiti v center. Tako se je marsikomu zgodilo, da je ostala želja po sodelovanju na konferenci neuresničena. Kljub pravljičnemu predbožičnemu času. Upam, da bo vsaj tista, vsem udeležencem skupna želja uresničena. Ta pa je, da bi v petek sprejeli ambiciozen globalni sporazum.


Dr. Romana Jordan Cizelj,
slovenska poslanka v EP, članica delegacije EP na konferenci COP15
dr. Romana Jordan Cizelj
 

Zapis s podnebne konference v Kopenhagnu

OdgovorNapisal/-a dr. Romana Jordan Cizelj » 10:06, 19. 12. 2009

Pet po dvanajsti

17. 12. 2009, Kopenhagen

Pravijo, da je jutro pametnejše od večera. Prijetno pa je, če je večer bolj vesel in optimističen od jutra. To se nam je zgodilo v Kopenhagnu v četrtek. Po prvih dveh jutranjih sestankih z dansko ministrico in kandidatko za komisarko gospo Hedegaard in švedsko državno sekretarko za okolje je bilo vzdušje dokaj zadržano. Predstavili sta nam načrt za nadaljevanje podnebnih pogajanj. Pripravljen je bil tako, da bi v največji možni meri pridobili zaupanje vseh vpletenih strani. Sestanki naj bi se vrstili skozi cel dan na različnih nivojih v različnih skupinah. In resnično je v četrtek odgovornim uspelo nadaljevati z delom. Še vedno pa je potekala velika bitka glede postopka, vsebinskih pogovorov pa je bilo le malo.

K prijetnejšemu vzdušju je zagotovo pripomogla napoved Hilary Clinton o tem, da države v razvoju potrebujejo 100 milijard dolarjev za ukrepanje proti podnebnim spremembam. A ob številnih pohvalah, ki so jih s tem požele ZDA, moramo vendarle dodati, da je bila EU tista, ki je prva predlagala ukrepe za omejevanje izpustov ter za prilagajanje na podnebne spremembe in ki je tudi podala prvo oceno, kakšna bi morala biti pomoč državam v razvoju.

Nekaj dodatnih ovir so zagotovo preskočili voditelji držav danes na delovni večerji. Manjše delovne skupine pa medtem vztrajno nadaljujejo s pogajanji in pripravljajo predlog besedila, ki naj bi bilo sprejeto v petek. Zanje bo noč s četrtka na petek naporna.

Medtem ko so se pogajalci pogajali, smo člani Evropske ljudske stranke čas izkoristili za skupno večerjo, z namenom, da se nekoliko bolje spoznamo, kar nam bo olajšalo delo v pravkar začetem mandatu.

In še moj razmislek o konferencah COP, po tem, ko sem sodelovala na COP14 v Poznanju in COP15 v Kopenhagnu. Menim, da bi se iz teh težkih in napetih pogajanj lahko marsikaj naučili. Močna lekcija je zagotovo tista o načinu dela konference. Le-ta namreč poteka pred očmi javnosti. Posledica tega je, da se politiki borijo le za kratkoročne interese svoje lastne države in z zavedanjem, da bodo morali biti slej ko prej spet izvoljeni. Zato vodijo njihovi nastopi nujno v konfrontacijo in bitko med posameznimi državami. Takšen način dela pa onemogoča pravočasno in premišljeno pripravo in nato sprejetje sporazuma. Skupno stališče je prej kot »pet pred dvanajsto« sprejeto »pet po dvanajsti«. Poleg tega se je konferenca z množično udeležbo izoblikovala v javno prireditev z demonstracijami, razstavami, prikazom različnih tehnologij, dogodki v organizaciji nevladnih organizacij, pevskimi točkami, nastopi domorodcev, … Vse to pa je težko uskladiti z zelo resnim strokovnim delom, ki vključuje pogajanja in iskanje konsenza velikega števila zelo različnih držav. Organizatorji bodo morali o tem resno razmisliti in najti pravi organizacijski odgovor na to vprašanje. Še vedno bo namreč morala obstajati možnost, da bodo različne interesne skupine izrazile svoje mnenje, a pogajalci bodo morali imeti bistveno bolj spodbudno okolje za svoje delo. Poleg tega bodo morali biti kolikor je le mogoče razbremenjeni medijskega pritiska. Dobro bi bilo, da bi glavni organizator OZN o tem dobro premislil, da bi bilo prve spremembe možno izvajati že na COP16 v Mehiki. Bodo pa morali imeti organizatorji za tovrstne spremembe dobršno mero poguma.

Svoje pisanje zopet zaključujem ponoči, ko smo že vstopili v petkovo jutro. Danes pričakujemo govor Baraka Obame. Proti koncu dneva pa tudi več natančnih informacij o mednarodnem sporazumu. Voditelji ga bodo predvidoma sprejeli v petek popoldne ali v soboto dopoldne.

Komisar Dimas je na našem srečanju izjavil: »Nikoli si nisem mislil, da bom sanjal CO2. Sedaj pa se mi to dogaja.« Odgovornost svetovnih voditeljev ni majhna. Zaželimo jim, da bi jutri sprejeli dober sporazum in tako sebi in človeštvu v teh prazničnih dneh dokazali, da je upanje in zaupanje še na svetu. To bi bila lepa popotnica za bližajoče se praznike.


Dr. Romana Jordan Cizelj,
slovenska poslanka v EP, članica delegacije EP na konferenci COP15
dr. Romana Jordan Cizelj
 

Zapis s podnebne konference v Kopenhagnu

OdgovorNapisal/-a dr. Romana Jordan Cizelj » 12:41, 21. 12. 2009

Upanje umre zadnje

Koebenhavn, 20. 12. 2009

»Upanje umre zadnje.« Da, verjamem, da je resničen konec šele takrat, ko ni več upanja. S tega stališča Koebenhavnski sporazum le ni polomija, saj nam dovoljuje upati. Je pa mnogo manj od tega, kar bi pregrevajoča se Zemlja ta trenutek potrebovala.

Po treh letih dela strokovnih skupin ter dveh tednih pogajanj se je Koebenhavn v petek prebudil v dan, ko je moralo biti jasneje odločeno, kdo in kako resno se bo lotil znižanja izpustov toplogrednih plinov. Kako polni upanja smo pričakovali govor kitajskega premiera in ameriškega predsednika! Evropski paviljon je bil nabito poln, pred zasloni, ki so neposredno prenašali plenarno zasedanje, ni bilo niti enega praznega prostora. Zasedeni so bili vsi stoli in tudi ves prostor po tleh. Pozorno smo poslušali kitajskega premiera Wen Jiabaa, brazilskega predsednika Luiza Inacia Lula da Silva in ameriškega predsednika Baracka Obamo. Kako zelo smo si želeli, da bi tudi s kitajske in z ameriške strani slišali podobno sporočilo, kot je bilo poslano iz Brazilije: »Naredili smo že veliko, a pripravljeni smo storiti še več!« Po govoru voditeljev dveh držav, ki sta največji svetovni onesnaževalki toplogrednih plinov, je bilo razpoloženje na konferenci turobno. Tipičen odziv je bil: »Ne morem reči, da sem razočaran(-a), saj ZDA in Kitajska že ves čas sporočata, da nista pripravljeni na ambiciozen in zavezujoč dogovor. A želim si več!« Edina novost, ki smo jo slišali od ameriškega predsednika, je bila, da so pripravljeni sprostiti finančna sredstva za države v razvoju že v letih 2010 do 2012. Sledile so ure predvsem bilateralnih pogajanj in po hudih porodnih krčih se je rodil Koebenhavnski sporazum. Novorojenec se bo moral hitro razvijati in že v naslednjem letu precej zrasti. In kakšen je prijokal na svet?

Koebenhavnski sporazum je politični dokument, brez kakršnih koli referenc na pravno zavezujoč dokument. Svetovni voditelji so se uspeli dogovoriti, da je največje še dopustno povečanje globalne temperature 2 0C. Strinjajo se tudi, da je osnova za ukrepanje 4. poročilo IPCC. Ker pa znanstveniki ugotavljajo, da so bile njihove ocene in njihovi modeli zelo konzervativni in so v resnici posledice globalnega segrevanja mnogo večje, bo leta 2015 narejena ocena izvajanja ukrepov ter bo preučena zahteva, da bi bilo najvišje še dopustno zvišanje globalne temperature 1,5 0C. To so si želele predvsem male otoške države.

Svetovni voditelji so se tudi sporazumeli, da bo za izpolnitev cilja potrebno veliko zmanjšanje emisij kolikor je mogoče hitro. Žal ni nobenih številskih zavez, niti glede količine zmanjšanja izpustov niti glede letnice, do kdaj naj bi bili zmanjšani. Razvite države morajo do 31. 1. 2010 pripraviti cilje za zmanjšanje emisij, države v razvoju pa morajo do takrat pripraviti načrt ukrepov za zmanjšanje emisij. Najmanj razvite države in otoške razvijajoče se države lahko uvedejo ukrepe prostovoljno. Za EU in njen razvoj v socialno tržno trajnostno gospodarstvo je izredno pomembno, da so bremena med državami razdeljena tako, da omogočajo pošteno konkurenco in onemogočajo »uhajanje ogljika« (selitev določenih industrijskih sektorjev iz Unije). A sporazum ne vsebuje nobenih določb glede razvoja trga z ogljikom.

So se pa razvite države zavezale, da bodo zagotovile nova in dodatna, zadostna ter vnaprej znana finančna sredstva, ki jih bodo države v razvoju lahko porabile za prilagoditev, pogozdovanje in zmanjšanje sečnje, razvoj in prenos tehnologij ter razvoj zmogljivosti (capacity building). V ta namen bodo v letih 2010–2012 zbrale 30 milijard ameriških dolarjev, nato pa se bo ta številka večala. V letu 2020 bo državam v razvoju namenjenih 100 milijard ameriških dolarjev. Da je bila ta zaveza sprejeta, pa so morale države v razvoju privoliti v transparentnost porabe sredstev. Tako bodo ohranile suverenost in bodo same nadzirale uresničevanje ciljev, vendar bodo morale ZN o tem poročati vsaki dve leti. Omogočen je neke vrste mednarodni nadzor.

Ogromno dela bo moralo biti še opravljenega. V prihodnosti se bo potrebno še pogajati ter pripraviti in izvajati ukrepe za zmanjšanje izpustov in prilagoditev na podnebne spremembe. V Evropski uniji pa bomo morali resno razmisliti o svoji pogajalski taktiki.

Dr. Romana Jordan Cizelj,
slovenska poslanka v EP, članica delegacije EP na konferenci COP15
dr. Romana Jordan Cizelj
 


4 prispevkov • Stran 1 od 1

Vrni se na Kako bomo premagali podnebne spremembe?

Kdo je prisoten

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost

cron