RSS novice
Komentar dr. Mihaela Brejca na mnenja študentk in š
Moderator: Simon Delakorda
1 prispevek
• Stran 1 od 1
Komentar dr. Mihaela Brejca na mnenja študentk in š
Napisal/-a Simon Delakorda » 07:36, 23. 10. 2006
Evropski socialni model- resničnost ali utopija?
Velik odziv študentk in študentov na zastavljena vprašanja, njihovi odgovori in razmišljanja kažejo, da je tema zelo aktualna in da se vsi dobro zavedamo, kako težko bo poiskati ustrezno razmerje med tistim, kar ustvarimo in tistim, kar bi radi imeli. Odeja je dolga toliko, kot pač je; če jo povlečemo previsoko, nas bo zeblo v noge, če pa bodo noge na toplem, nas bo hladilo v zgornji del telesa.
Slovenija je mlada država, ki bi bila rada uspešna tudi v težkih pogojih globalizacije, hkrati pa bi rada ohranila čim višjo raven socialnih pravic. To dvoje gre težko skupaj, kajti velika konkurenca zahteva do skrajnosti izkoriščene človeške zmožnosti, čim nižje stroške (tudi davščine) in čim večjo potrošnjo, na drugi strani pa ljudje hlepijo po visokem materialnem standardu, nizkih davkih in visoki socialni zaščiti. V Evropski uniji je 25 socialnih modelov in vsak ima neke prednosti in pomanjkljivosti. Ni enega, univerzalnega in najboljšega. V Sloveniji se trudimo razviti socialni model, ki bo ustrezal naši gospodarski razvitosti in ki bo temeljil na načelih pravičnosti in solidarnosti. To pa pomeni, da bomo morali odpraviti vse neupravičene prejemke in bonitete. Kako?
Študentje so predlagali preglednejši sistem nad prejemniki socialnih transferjev, da dobi pomoč države le tisti, ki jo res potrebuje. Pri tem pa, še posebej ko gre za brezposelne, ne sme biti državna pomoč tako visoka, da bi ljudi odvračala od dela. V Franciji je pred kratkim izšla knjiga, v kateri avtor opisuje, kako se je več kot dvajset let spretno izogibal zaposlitvi, in ves čas lepo živel. Študentje ne podpirajo«lažne solidarnosti«, ko gre za slabe delavce. Veseli me, da imajo posluh za ljudi( najprej slabega delavca opozoriti), za njihove težave( v družini, bolezen, neustrezno delo), vendar pa so za odpustitev delavcev, ki nočejo delati.
Pokojninski sistem je ena največjih težav v skoraj vseh evropskih državah, v največjih težavah pa so vse nekdanje socialistične države, ki niso poznale posebnih pokojninskih skladov in dodatnega pokojninskega zavarovanja. Če je v Sloveniji trenutno več kot 800.000 aktivnega prebivalstva in več kot 500.000 upokojencev je vsakomur jasno, da se bo to razmerje z drastičnim upadom števila rojstev še poslabšalo in da je treba tako začeti z ustreznimi spremembami. Ni razlogov za paniko in strah, je pa nujno, da ta problem začnemo reševati. Seveda računamo na medgeneracijsko solidarnost, vendar to ne pomeni, da mora le aktivna populacija poskrbeti za starejše, ampak, da bodo tudi upokojenci morali razumeti dejanske možnosti pokojninske blagajne in države.
Več udeležencev razprave je omenjalo materialne pogoje kot ključni razlog za nizko rodnost. To le deloma drži, kajti, če pogledamo srednji sloj, ki je najštevilčnejši, lahko vidimo številne pare brez otrok. Svoje prispevajo tudi ženske, ki želijo najprej narediti kariero in potem razmišljati o otrocih. Zakaj imajo v nekaterih državah in etničnih skupinah družine veliko otrok, zakaj je največ otrok v nižjih socialnih slojih? Je kdo kaj napisal o ljubezni do življenja, o veselju, ki ga otroci prinašajo v svet odraslih? Ne krivimo sistema, če sami dajemo prednost udobju in materialnim dobrinam. Otroci so najlepše, kar lahko človek ima in doživi.
Večini se zdi predlog o šolninah dober in kar nekaj jih je predlagalo izvirne dopolnitve. Recimo, da se naš skupen predlog glasi: Država vsakemu študentu plača šolnino za prvo leto študija. Če študent v roku zaključi prvi letnik, mu država krije stroške drugega letnika in tako naprej. Če pa študent prvega letnika ne konča v roku, plača, recimo 100.000 sit za prvi letnik rednega študija in še sto tisoč za drugi letnik. Če drugi letnik konča v roku, se mu vplačana šolnina za drugi letnik prenese naprej, če ga ne konča, je denar izgubil in tako naprej. Seveda bi tu upoštevali tudi upravičene razloge za zamudo pri študiju kot so bolezen, nosečnost in materinstvo, vrhunski športniki, izmenjave študentov, sodelovanje v mednarodnih projektih ipd. Podpiram tudi idejo o nagradah za najboljše študente.
Vsem sodelujočim se zahvaljujem za obsežno in vsebinsko pomembno razpravo, zahvala pa gre tudi organizatorjem Foruma prihodnosti. Tako kakovostna razprava na Forumu prihodnosti kaže, da nas prihodnost ne sme skrbeti, nasprotno, veselimo se je.
V Ljubljani 20.oktobra 2006 dr.Mihael Brejc
Velik odziv študentk in študentov na zastavljena vprašanja, njihovi odgovori in razmišljanja kažejo, da je tema zelo aktualna in da se vsi dobro zavedamo, kako težko bo poiskati ustrezno razmerje med tistim, kar ustvarimo in tistim, kar bi radi imeli. Odeja je dolga toliko, kot pač je; če jo povlečemo previsoko, nas bo zeblo v noge, če pa bodo noge na toplem, nas bo hladilo v zgornji del telesa.
Slovenija je mlada država, ki bi bila rada uspešna tudi v težkih pogojih globalizacije, hkrati pa bi rada ohranila čim višjo raven socialnih pravic. To dvoje gre težko skupaj, kajti velika konkurenca zahteva do skrajnosti izkoriščene človeške zmožnosti, čim nižje stroške (tudi davščine) in čim večjo potrošnjo, na drugi strani pa ljudje hlepijo po visokem materialnem standardu, nizkih davkih in visoki socialni zaščiti. V Evropski uniji je 25 socialnih modelov in vsak ima neke prednosti in pomanjkljivosti. Ni enega, univerzalnega in najboljšega. V Sloveniji se trudimo razviti socialni model, ki bo ustrezal naši gospodarski razvitosti in ki bo temeljil na načelih pravičnosti in solidarnosti. To pa pomeni, da bomo morali odpraviti vse neupravičene prejemke in bonitete. Kako?
Študentje so predlagali preglednejši sistem nad prejemniki socialnih transferjev, da dobi pomoč države le tisti, ki jo res potrebuje. Pri tem pa, še posebej ko gre za brezposelne, ne sme biti državna pomoč tako visoka, da bi ljudi odvračala od dela. V Franciji je pred kratkim izšla knjiga, v kateri avtor opisuje, kako se je več kot dvajset let spretno izogibal zaposlitvi, in ves čas lepo živel. Študentje ne podpirajo«lažne solidarnosti«, ko gre za slabe delavce. Veseli me, da imajo posluh za ljudi( najprej slabega delavca opozoriti), za njihove težave( v družini, bolezen, neustrezno delo), vendar pa so za odpustitev delavcev, ki nočejo delati.
Pokojninski sistem je ena največjih težav v skoraj vseh evropskih državah, v največjih težavah pa so vse nekdanje socialistične države, ki niso poznale posebnih pokojninskih skladov in dodatnega pokojninskega zavarovanja. Če je v Sloveniji trenutno več kot 800.000 aktivnega prebivalstva in več kot 500.000 upokojencev je vsakomur jasno, da se bo to razmerje z drastičnim upadom števila rojstev še poslabšalo in da je treba tako začeti z ustreznimi spremembami. Ni razlogov za paniko in strah, je pa nujno, da ta problem začnemo reševati. Seveda računamo na medgeneracijsko solidarnost, vendar to ne pomeni, da mora le aktivna populacija poskrbeti za starejše, ampak, da bodo tudi upokojenci morali razumeti dejanske možnosti pokojninske blagajne in države.
Več udeležencev razprave je omenjalo materialne pogoje kot ključni razlog za nizko rodnost. To le deloma drži, kajti, če pogledamo srednji sloj, ki je najštevilčnejši, lahko vidimo številne pare brez otrok. Svoje prispevajo tudi ženske, ki želijo najprej narediti kariero in potem razmišljati o otrocih. Zakaj imajo v nekaterih državah in etničnih skupinah družine veliko otrok, zakaj je največ otrok v nižjih socialnih slojih? Je kdo kaj napisal o ljubezni do življenja, o veselju, ki ga otroci prinašajo v svet odraslih? Ne krivimo sistema, če sami dajemo prednost udobju in materialnim dobrinam. Otroci so najlepše, kar lahko človek ima in doživi.
Večini se zdi predlog o šolninah dober in kar nekaj jih je predlagalo izvirne dopolnitve. Recimo, da se naš skupen predlog glasi: Država vsakemu študentu plača šolnino za prvo leto študija. Če študent v roku zaključi prvi letnik, mu država krije stroške drugega letnika in tako naprej. Če pa študent prvega letnika ne konča v roku, plača, recimo 100.000 sit za prvi letnik rednega študija in še sto tisoč za drugi letnik. Če drugi letnik konča v roku, se mu vplačana šolnina za drugi letnik prenese naprej, če ga ne konča, je denar izgubil in tako naprej. Seveda bi tu upoštevali tudi upravičene razloge za zamudo pri študiju kot so bolezen, nosečnost in materinstvo, vrhunski športniki, izmenjave študentov, sodelovanje v mednarodnih projektih ipd. Podpiram tudi idejo o nagradah za najboljše študente.
Vsem sodelujočim se zahvaljujem za obsežno in vsebinsko pomembno razpravo, zahvala pa gre tudi organizatorjem Foruma prihodnosti. Tako kakovostna razprava na Forumu prihodnosti kaže, da nas prihodnost ne sme skrbeti, nasprotno, veselimo se je.
V Ljubljani 20.oktobra 2006 dr.Mihael Brejc
-
Simon Delakorda - Administrator
- Prispevkov: 131
- Pridružen: 23:19, 20. 06. 2006
- Kraj: Logatec
1 prispevek
• Stran 1 od 1
Vrni se na Evropski socialni model - resničnost ali utopija?
Kdo je prisoten
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 4 gostov
Poganja phpBB, izvedba Inštitut za elektronsko participacijo