Spletni forum

V četrtek, 15. 4. 2010, je Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja v pohištvenem salonu Slovenijales Bivanje Ljubljana izvedlo okroglo mizo z naslovom "Varne hiše – ne bodi jih treba?"

Gostje okrogle mize, Marjeta Ferlan Istinič, sekretarka Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), Tanja Hodnik z Oddelka za zdravje in socialno varstvo Mestne občine Ljubljana (MOL), Suzi Kvas, predsednica Sekcije za varne hiše, materinske domove in sorodne organizacije pri Socialni zbornici Slovenije, Tanja Hrovat Svetičič, vodja programa varne hiše pri Društvu za nenasilno komunikacijo in Vesna Ignatov, sodelavka Društva SOS telefon, so predstavile trenutno stanje na področju delovanja programov varnih hiš v Sloveniji. Okroglo mizo je vodila sodelavka Društva SOS telefon, Špela Veselič, sodelovanje med Društvom SOS telefon in družbo Slovenijales bivanje d. o. o. pa je s poudarkom na pomenu družbene odgovornosti podjetij predstavila Anita Drev, direktorica strateškega trženja in odnosov z javnostmi iz Slovenijales d. d.

Društvo SOS telefon že drugo leto aktivno sodeluje z družbo Slovenijales bivanje d. o. o., ki je v preteklem letu z doniranim pohištvom delno opremilo varno hišo, prilagojeno uporabnicam in uporabnikom z gibalno oviranostjo. Sodelovanje se v letošnjem letu nadaljuje z donacijo finančnih sredstev, ki jih bo Društvo SOS telefon uporabilo za nakup dotrajanega pohištva v eni od dveh varnih hiš.

Kot predstavnica enega večjih sofinancerjev programov na področju nasilja nad ženskami in nad otroki, je Marjeta Ferlan Istinič z MDDSZ osvetlila razvoj sodelovanja med nevladnimi organizacijami in MDDSZ v zadnjih 10 letih, ki je pripeljalo do razširitve nastanitvenih kapacitet za ženske in otroke – žrtve nasilja v današnjem obsegu: 15 varnih hiš, 3 krizni centri za ženske in otroke – žrtve nasilja, 8 kriznih centrov za otroke, ki doživljajo nasilje ter 9 materinskih domov. MDDSZ v letu 2010 za te programe namenja 1,5 milijona EUR.

Predstavnica MOL, Tanja Hodnik, je pojasnila, da MOL za programe, ki delujejo na področju nasilja nad ženskami in otroki, v letu 2010 namenja 633.000 EUR. Danes v MOL delujejo 4 varne hiše, 1 varna hiša za uporabnice nedovoljenih drog, ki hkrati doživljajo nasilje, ena varna hiša za žrtve trgovine z ljudmi ter 1 krizni center za ženske in otroke – žrtve nasilja.

Glede na to, da so se v javnosti pred časom pojavila vprašanja glede nadzora nad proračunskimi sredstvi, namenjenimi socialnovarstvenim programom, ki delujejo na področju nasilja nad ženskami in otroki, sta predstavnici MDDSZ in MOL pojasnili, da je nadzor reden in sistematičen, v primeru pa, da zaznajo nepravilnosti pri namenski porabi sredstev, se vključi revizorska služba.

Suzi Kvas, predsednica Sekcije za varne hiše, materinske domove in sorodne organizacije pri Socialni zbornici Slovenije, je pojasnila, da ima tudi Mestna občina Celje izjemen posluh za podporo programom varnih hiš. Ugotovila je, da je v lokalnih skupnostih v primerjavi s preteklimi leti, vedno več posluha za podporo tovrstnim programom, čeprav bi bilo potrebno sodelovanje glede financiranja še okrepiti.

Predstavnica Društva za nenasilno komunikacijo, Tanja Hrovat Svetičič, je spregovorila o grožnji glede morebitne izdaje lokacij dveh varnih hiš, ki delujeta v okviru njihovega društva. Pojasnila je, da bi v primeru, če bi moški, ki je grozil z javno objavo obeh naslovov, to dejansko storil, povzročil neposredno ogroženost vseh uporabnic, kar bi pomenilo nujnost takojšnje preselitve vseh uporabnic in uporabnikov. Hkrati grožnja predstavlja hud pritisk na žrtve nasilja, ki prebivajo v varnih hišah, saj živijo v nenehnem strahu, da bo do objave naslovov vendarle prišlo. Tanja Hrovat Svetičič zato meni, da je potrebno sistemsko pristopiti k reševanju tega problema in vključiti vse pristojne institucije in organizacije, ki imajo možnost vplivanja na tak dogodek.

Ena od ugotovitev okrogle mize je bila, da je potrebno podpreti razvoj novih programov na področju pomoči žrtvam nasilja, saj varne hiše predstavljajo ustrezno rešitev le za manjši odstotek žensk in otrok. S svojimi izjemno omejujočimi pravili so namreč zelo toga ustanova, ki je resnično zadnja možnost za rešitev iz nasilja, ki se dogaja v družini.

Tako je Vesna Ignatov, dolgoletna strokovna sodelavka Društva SOS telefon pojasnila, da je prihod v varno hišo velika sprememba v življenju žensk in otrok. Varna hiša nikakor ni samo streha nad glavo, kot menijo nekateri. V času bivanja gredo ženske in njihovi otroci skozi poglobljen proces vpogleda vase, v svoja prepričanja in življenjske vzorce, kar nekatere uporabnice zmorejo, druge žal (še) ne. Informacijo, da varna hiša ni namenjena reševanju stanovanjskega problema, dobijo ženske že na uvodnem razgovoru, torej pred sprejemom v varno hišo. Na ta način se omeji možnost zlorabe te oblike pomoči, je še pojasnila Vesna Ignatov.

Kot so ugotavljale prisotne na okrogli mizi, je potrebno v prihodnje razmišljati tudi o ponovnem zagonu aktivizma nevladnih organizacij, ki delujejo na področju nasilja nad ženskami in otroki, iz katerega so pravzaprav pred dvajsetimi leti pričele z delovanjem. Prav tako so spregovorile o morebitnem izgubljanju avtonomije zaradi vedno večje odvisnosti od financerjev, kar po eni strani zagotavlja stabilnost programov, po drugi pa lahko povzroči odmik od bistva nevladnega sektorja. Gostje so ugotovile, da tudi v prihodnosti ni pričakovati, da bi bile nevladne organizacije v celoti financirane s strani države, ter poudarile prednosti, ki jih imajo programi nevladnih organizacij zaradi možnosti hitrega prilagajanja in individualiziranega pristopa do uporabnic in uporabnikov. Vizija delovanja nevladnih organizacij bi po besedah prisotnih na okrogli mizi morala biti v poglabljanju nevladniškega vidika dela, hkrati pa se bo potrebno poglobiti v nadgrajevanje obstoječih programov z vidika reševanja stanovanjskega problema, ki je po preteku možnosti bivanja v varni hiši vedno bolj pereč, ter možnosti zaposlovanja za žrtve nasilja, saj je ekonomska odvisnost ena temeljnih ovir za rešitev iz nasilja.

Ugotovitev okrogle mize je bila tudi, da je potrebno razvijati delo s povzročitelji nasilja in sistemsko pristopiti k področju preventive, saj je širša javnost še vedno precej neozaveščena glede prepoznavanja in ravnanja ob zaznavi nasilja v družini.

Vir: Društvo SOS telefon
Besedilo objavljeno z dovoljenjem društva.

mag. Tanja Fajon je napisal/-a:Izhodiščna vprašanja za spletno posvetovanje:

1. Nasilje nad ženskami ni zgolj fizično, je tudi psihično, spolno in ekonomsko.
Ali in kako to nasilje zaznavate in kako problematično se vam zdi?

Menim, da je to vprašanje enostransko in nerealno!
Nasilja resnično na žalost obstojijo in to ne tako nepomembna in poredka, katere pa se ne bi mogla pripisati samo moškim pa tudi ne samo ženskam, saj ta največkrat ne izhajajo iz razlikovanja med spoloma temveč predvsem iznad moči, katera izhaja iz položaja posameznika, ali pa celo iz obupa posameznikov, ki so zapadli v ne izhodne situacije, iz česar lahko nastanejo le najhujša nasilja v obupu, ki jih tak človek lahko izvede!

Drži pa, da so v prejšnjih stoletjih, ko je takratni čas bil bolj fizični čas, ko je bila odgovornost za preživetje družine naložena samo moškemu spolu, je bilo vso takrat ročno delo z družino in s tem tudi vso ročno delo: čiščenja pranja, ribanja, likanja, krpanja, kuhanja, vzgojo otrok urejanje povrtnin, njiv in še mnogo drugega naloženo le ženi kot žensko delo in ko se to delo ni toliko cenilo kot moško, ki je bilo zadolženo bolj za denarni zaslužek !Takratni časi so bili tudi časi fizičnega izčrpavanja, ko moškemu zaradi slabše fizične sposobnosti ni uspevalo toliko zaslužiti, da bi v družini normalno živeli, je prihajalo do medsebojnih obtožb, od kjer pa tudi do nasilja, kar se tudi danes dogaja, vendar je takrat bila žena fizično skrajno izkoriščena, saj takrat ni bilo gospodinjskih strojev kot danes, ko razni stroji danes večina ženskih del sami opravijo, se zato današnje žensko delo ne more nikakor primerjati z ženskem delom iz prejšnjega stoletja, saj niti ne vedo kaj je vsakodnevno žensko fizično delo!
Z ozirom na to, da je zaradi tehnične zaostalosti takratni čas bil predvsem odvisen od fizične moči posameznika, je količina dela bila odvisna od količine fizične moči in ne pa znanja ter tehnologije kot je to danes, je vsakdo ki je bil fizično močnejši, je bil tudi vrednejši in toliko bolj spoštljiv od ostalih, so zato ženske s tem padle za eno stopnjo nižje in od tu izhaja kompleks manjvrednosti žensk, vendar so ženske kot matere in nežnejši spol bile posvečene z tako že znano "Žensko prednostjo", ki je delovala kot neka kompenzacija za sicer slabotne in manj vredne delavke.
Sedaj ko je razvoj tehnologije, ki so jo seveda moški razvili tudi za ženske, je sodobna tehnologija izdelala vsemogoče strojne naprave za dom in pomoč ženski, se ženska počuti nekako manj vredna in bi rade nekako na silo, s pomočjo pravne diktature vsilile enako vrednost tudi za preteklost, kakor da fizičnih in s tem vrednostnih razlik med spoloma nikoli ni bilo!?

Na vprašanje, kje v sedanjem času še nastajajo med spoloma razlike, je to opaziti le pri zaposlitvi v podjetjih, kjer zakon: Varnost pri delu, ščiti žensko kot delavko in s tem omejuje izenačevanje fizičnih del za ženske, kar delodajalec iz ekonomskega vidika, uvršča žensko toliko manj koristno od moškega, kolikor večje so omejitve del po tem zakonu, ko je tudi statistično ženska zaradi bolniške ali drugo več odsotna od moških!

Sam pojem ENAKOST v naravi ne obstoji (Biotronika nova veda), odkriti so naravni zakoni, ki v naravi negirajo pojem enakosti ne glede na spol barvo politiko ali človeka, ki sta si lahko videno zelo podobna, sta pa zato karakterno v samem nasprotju, ali pa obratno, kar je po novo odkritih zakonitosti ugodno in harmonično/privlačno, je s tem in na tej osnovi zgrajeno življenje, ker po teh zakonitosti se medsebojne razlike privlačijo in je takšno življenje lepše ter ugodnejše, ko medtem enakost pomeni tekmovalnost, ki se lahko konča z nasiljem ali celo vojno, kjer so pa zopet moški največje žrtve, kot nas to tudi zgodovina uči!

Moški nikoli niso zavidali sposobnim ženskam (Marija Terezija, Terčeljeva, Marija Curiejeva pa tudi današnji odlični športnici Mazejeva in Majdičeva pa tudi mnogo- nešteto drugih - vsak moški jim dvigne kapo, so pa tudi takšne ženske, ki niso sposobne uspeha pa za ta svoj neuspeh pripisujejo le neenakopravnosti med spoloma, kar pa je nevzdržno, ker prava niso pisana ločeno po spolih, saj smo pred zakonom, tako je tudi zapisano, vsi enakopravni, zato je o tem ustvarjati tolikšne javne probleme neproduktivno, ko ima človeštvo v tem obdobju veliko večje probleme z reševanjem lačnih in brezposelnih na milijone ljudi in tudi narava nam več ne prizanaša, ker je v svetu že preveč negativnega, preveč negativnih misli in s tem tudi preveč negativne energije v atmosferi, se zato tvorijo večji in tudi pogostejši negativni atmosferski levi vrtinci, ki ustvarjajo razne: Hurikan, Tornade, Hurikane, Katrine itd. Zadnje čase še to ni dovolj, odpirajo se izbruhi vulkanov z ogromno pepela, kar povzroča letalsko finančno katastrofo, se dogajajo še gospodarske, finančne katastrofe in to v razvitem evropskem sistemu ter verjetno to še ni vse!

Menim da imajo ženske ravno sedaj priložnost, da se dokažejo s svojo sposobnostjo, pametjo in modrostjo pa tudi z dejanji in bomo takšne ženske moški še bolj cenili ter spoštovali, čeprav imajo ženske že dolgo časa dobro znano: "žensko prednost" naj jo imajo še naprej posebej če se v dobrem in koristnem izkažejo in samo eno si lahko zapomnimo, da vse ženske niso enako sposobne, ko enako velja tudi za moške, zato menim da ni primerno ljudi deliti na ženske in moške, temveč raje na sposobne in nesposobne ne glede na barvo, raso politiko spol ali kaj drugega!
Zato se vsi brez razlikovanj, raje spopadajmo z reševanjem številnih problemov, da bomo končno zopet na "zeleni veji", kot je nam to uspelo po drugi svetovni vojni z udarniški deli ob pičli hrani!

Vsem se lepo zahvaljujem za razumevanje, mojega drugačnega razmišljanja!
Želim vam vsem tudi veliko več delovnega uspeha ter osebnega zadovoljstva v nadaljnjih podvigih, ki naj bodo vsem človeštvu v korist!

Želi vaš: Kajster (Konrad Ajster)

Ne samo nad ženskami; nad NIKOMER ne sme nihče izvajati nasilje! VSAKO nasilje bi morali obsoditi!
Otroke je treba vzgajati tako, da bodo sami sebe spoštovali enako kot soljudi. Kdor sebe spoštuje, ne bo nikoli nikomur dovolil, da nad njim izvaja nasilje; tudi sam sebi ne. In kdor spoštuje druge, ne bo nikoli nasilen. To je stvar vzgoje: Najprej v družini, nato v šoli, nato na delovnem mestu.
Kooooliko je v naših šolah nasilja učiteljev nad učenci!!!
In koliko je v naši družbi nasilja na delovnem mestu!!!
In koliko je v naši družbi nasilja vladajočih nad državljani!; pa nasilja na hitro obogatelih (in to na skrajno čudne načine obogatelih!) nad obubožanimi! In ti dve vrsti nasilja se vršita POPOLNOMA LEGALNO, vse zakonsko urejeno in črno na belem...
Pravzaprav je vsak novi zakon oz. odločitev, ki jo sprejme naša vlada, NASILJE nad nami državljani! Beseda družbeni konsenz je postala norčevanje. Državljani nimamo praktično nobenih pravic več in lahko svojo voljo uveljavljamo samo še na cesti. S protesti in demonstracijami.
No, mladina svojo voljo v tej brezizhodnosti družbe brez prihodnosti (kar smo postali) izraža tudi s samouničevanjem; s tem mislim zlorabo mamil in alkohola ter nasilje med vrstniki…
Da o SAMOMORU kot najpogostejši obliki nasilja v sLOVEniji sploh ne govorim; razširjen je med prav vsemi generacijami in v obeh spolih.

NE, v sLOVEniji NI problem nasilje nad ženskami. Naš problem je NASILJE NAD DRŽAVLJANI! Nad nami ga izvajajo vladajoče strukture, ki so si uzurpirale najbolje plačane položaje. Res se vsake 4 leta na stolčkih zamenjajo. A bistvo je v tem, da novih, sposobnih in nepokvarjenih ljudi ne pustijo zraven, same pa za nobeno ceno in pod nobenim pogojem ne nameravajo zapustiti stolčkov! Tudi če jih bomo lepega dne državljani dobesedno odlepili s stolčkov, ki so jih zasedli za desetletja (in z namenom, da bodo tam do penzije), se jih bodo do zadnje sekunde oklepali tako krčevito, da bodo v lesu pustili nohte…

TO je naš problem. Ne nasilje nad ženskami. Kolikor nasilja nad ženskami je, ima VEDNO razloge drugje: Ljudje slabo zaslužijo, delati morajo nenormalno mnogo, če hočejo preživeti sebe in družine, izpostavljeni so vseh vrst nasilju na delovnem mestu, mobingu šefov... Posledica je kronično nezadovoljstvo. V družinah ni več normalne človeške sproščenosti, starši nimajo več časa za otroke, med zakonci vlada napetost bodisi zaradi preobremenjenosti na delovnem mestu, bodisi zaradi duševnih težav, ki jih povzroča nezaposlenost.

Nimajo vse ženske brezskrbnega dela in ne grejejo vse sedežev po pisarnah, kot razne državne uslužbenke ali kot vi, gospa Fajon! MARSIKATERA ženska bi dala ne vem kaj, da bi si smela privoščiti, biti samo GOSPODINJA in MATI. NISO vse ženske karieristke. Nekatere morajo težko delati razna opravila, ki popolnoma dehumanizirajo; ki poneumljajo, povzročajo otopelost, da ne govorim o krčnih žilah, okvarah hrbtenice in podobnem. Marsikatera ženska vidi svojo emancipacijo v tem, da JI NI TREBA hoditi v neko skrajno butasto in slabo plačano službo. Svojo emancipiranost vidi v tem, da bi smela BITI DOMA in se posvečati otrokom, domu in možu.
A take želje in sanje in taki ideali so v “komunajzarski” sLOVEniji smrtni greh! Še tiste ženske, ki so izgubile službo in so zdaj nezaposlene, ali pa tiste, ki so zaradi bolezni upokojene, vsi grdo gledajo… in zdaj jim bo vrhunsko razsvetljeni minister za socialo ukinil otroške doklade, štipendije za otroke, tistim, ki imajo lastne hiše, pa celo ukinil pravico do socialne pomoči!!!
Pri nas še vedno vlada pravilo: Važno je, da imaš službo! Ni ti treba delati; važno je samo, da si zaposlen. Tudi če se samo sprehajaš po hodnikih in kofetkaš, je to neskončno bolj družbeno cenjeno, kot če pošteno in z ljubeznijo DELAŠ doma – za otroke in dom.
Bolje je, da tvoje otroke – tačas, ko se ti sprehajaš po službenih hodnikih – “vzgajajo” tuji ljudje!

Problem v sLOVEniji NI nasilje nad ženskami. Problem sta popolna dezorientacija in izguba vrednot!

Kaj nas državljane zanimajo poslanci v Evropskem parlamentu, ki mesečno odtujijo vsak po 20.000 evrov NAŠEGA denarja??? Kaj dobrega naj si državljani obetamo od teh poslancev? ČIGAVI poslanci so pravzaprav to??? In zdaj hočejo – ob vseh neštetih pisarnah, kjer greje fotelje na desettisoče uradnikov, ki fantazirajo v nekem namišljenem svetu, kjer so popolnoma izgubili stik z Realnostjo in kjer se grejo neko svojo namišljeno “ustvarjalnost”, ki je sama sebi namen - ustanoviti še "Evropski observatorij za skupno diagnostificiranje problema"!!! Kjer bo dobila "delo" še nova četa grelcev sedežev. Tem ljudem se tudi približno ne sanja, kako preživi 4-članska družina s 600 evri na mesec. Toliko DOBIJO oni za 5 ur gretja tapeciranega sedeža v eni od vrhunsko opremljenih EU pisarn!
Kaj lahko taki ljudje storijo za osiromašeno prebivalstvo???
Mislim, da si delate norca iz nas Evropejcev.

Hočem povedati: EU SMRDI! Vse take “iniciative” kot je ta, so samo pesek v oči nam davkoplačevalcem.
Da bi se zdelo, kako vendar nekaj počno vsi ti pisarnarji…

EU mora ČIMPREJ umreti.
Ampak ČIMPREJ! Preden povzroči še več škode, kot je je že.
Uradniki seveda ne boste ZA. Ni prijetno, iskati si novo službo. In to v gospodarstvu! – kjer dobiš samo toliko, kot je tvoje delo VREDNO. Za vse vas namreč ne bo prostora pri državnih jaslih matičnih držav.
Pri le-teh se že zdaj gnete toliko gujdekov, da so nas Evropejce spravili dobesedno na kant!

mag. Tanja Fajon je napisal/-a:4. Kaj lahko kot poslanka v imenu slovenskih državljank in državljanov prenesem poslancem v Evropskem parlamentu?

Zelo podpiram. Žalostno pa je, da je država drugače pripravljena zelo nekritično sprejemat vse kar prihaja od EU, tu pa v bistvu ščiti storilce. Tudi nastop znanih osebnosti bi marsikoga zbudil. Navsezadnje so tudi ženske zaradi vzgoje in tradicije tako navajene na tak način življenja, da se marsikdaj sploh ne zavedajo, da doživljajo nasilje, ker mislijo, da tako pač je.

Izpolnjen vprašalnik za spletno posvetovanje posredovan prek e-pošte dne 20. junija in objavljen z dovoljenjem avtorja.

mag. Tanja Fajon je napisal/-a:1. Ali in kako zaznavate fizično, psihično, spolno in ekonomsko nasilje nad ženskami in kako problematično se vam zdi? Kakšna je po vašem mnenju vloga moških in žensk pri vzpostavljanju ničelne tolerance nasilja nad ženskami?

Trenutno takega nasilja osebno ne zaznavam. Sam sem proti vsakemu nasilju, saj ne rešuje ničesar. Ljudje lahko edino s pogovorom pridejo do neke rešitve. Problem je, ker rešitve skoraj gotovo nikoli niso optimalne za vse. Kako take nesporazume rešujejo udeleženci, je odvisno od marsičesa. Ugotovil sem, da se načina reševanja problemov človek najbrž nauči v zgodnjem otroštvu. Od svojih staršev in ljudmi, s katerimi prihaja v stik v svojem življenju. Če ti ljudje probleme in nesporazume rešujejo na miren način, je velika verjetnost, da bodo probleme znali mirno reševati tudi, ko bodo odrasli.

Včasih sicer res pride do spora, ki se konča s telesnim kontaktom. Če se to dogaja le izjemoma, v načelu ni problem. Sploh če se tista dva (tisti), ki v takem prepiru sodelujejo, potem usedejo, in razčistijo, zakaj je do tega prišlo.

mag. Tanja Fajon je napisal/-a:2. Kakšni so vaši konkretni predlogi za učinkovitejše institucionalno delovanje na evropski ravni pri odpravljanju neenakosti med spoloma? Kaj lahko kot poslanka v imenu slovenskih državljank in državljanov prenesem poslancem v Evropskem parlamentu?

Mislim, da v glavnem ni treba spreminjati bistvenih stvari. So precej dobro dorečene na teoretičnem nivoju. Je pa najbrž res, da šepa uresničevanje, ko do konfliktov pride.

Od poslancev pričakujem predvsem, da bi imeli več kontaktov z domovino in tistimi, ki so jih izvolili. Če nebi prišel do inštituta za elektronsko demokracijo (pa se ne spomnim natančno, kako mi je to uspelo), ne bi vedel niti za ta način komuniciranja.

Vem da ima Evropska komisija pisarno na Bregu v Ljubljani, a v medijih tega ni in tudi, ko so poslanci v Ljubljani, jih vidim(o) le na televiziji, med ljudmi jih pa ni.

Lahko, da me občutek vara, a sam sem v vsem času srečal le gospoda Peterleta, pa še to zgolj slučajno.